Kako je potekal največji rop diamantov

Belgijski uslužbenci Antwerp Diamond Centra v ponedeljek, 17. februarja 2003, ob prihodu v službo niso mogli verjeti svojim očem. Težka debela jeklena vrata enega izmed najvarnejših podzemnih sefov so bila priprta, notranjost pa razmetana. Zgodilo se je nemogoče. Svetišče vseh draguljarjev, koder roma osemdeset odstotkov vseh diamantov na svetu in je bilo v tistem letu prizorišče (prijavljenih) transakcij v skupni vrednosti treh milijard dolarjev, so temeljito oskrunili profesionalni tatovi. Na prizorišče sta prihitela Patrick Peys in Agim De Bruycker, ki vodita edino policijsko enoto na svetu, ki se ukvarja izključno z diamanti. Alarm je bil funkcionalen in ni kazal nobenih nepravilnosti, čeprav so bila vrata na stežaj odprta in sta policista stala sredi trezorja. Jasno je bilo, da imajo opraviti z visokotehnološkim kriminalom.

Fantastično zgodbo o tehnično izredno dovršenem podvigu so objavili na Wired, v tiskani obliki pa izide 24. marca. Zgodba je nastajala na podlagi pogovorov v zaporu konec lanskega leta s človekom, ki je organiziral in vodil rop stoletja, kot so ga poimenovali belgijski časniki. Leonardo Notarbartolo, ki so ga kasneje ujeli in obsodili na 10 let zaporne kazni, sedaj pa bo izpuščen, je pojasnil, kako se je rop, ki ga ja začel kovati leta 2000, tri leta pozneje odvil.

Za 100.000 evrov predujma je na pobudo nekega trgovca z diamanti s skrivno kamero v peresu poslikal pot do zaklada in kasneje izdelal načrt tatvine. Dve nadstropji pod površjem je bila predsoba, v kateri so bila tritonska jeklena vrata trezorja, ki so imela šest stopenj varovanja, notranjost pa še štiri. Za vstop je bilo treba poznati kodo iz štirih številk od 0 do 99 (100 milijonov kombinacij). Vrata so bila deklarirana, da zdržijo 12 ur vrtanja, pri čemer bi prvi tresljaji sprožili alarm, odprtje pa bi prekinilo magnetno polje in to bi imelo prav isti efekt. Notranjost so nadzorovali senzorji za gibanje, toploto in svetlobo. V članku lahko preberete, kako so z mikrokamerami posneli kodo trezorja in dobili tako dobro sliko ključa-kartice, da so lahko izdelali dvojnik. Senzorje so oslepili z lakom za lase in poliestrom. Izkoristili so tudi nekaj otročjih napak varovanja, kot je shranjevanje glavnega ključa trezorja v sosednji sobi, tako da jim duplikata sploh ni bilo treba uporabiti. S še nekaj drugimi zvijačami so onesposobili celoten varnostni sistem in do pol šestih zjutraj v miru nabirali plen. Zelo zanimivo branje, predvsem s tehničnega vidika.