Diamanti niso najtrša naravna snov

Diamant je dragocenejša alotropska modifikacija ogljika, kjer so ogljikovi atomi povezani s štirimi sosedi, ki ležijo v obliki tetraedra, tako da tvori kubični najgostejši sklad z dodatnimi atomi v polovici tetraedričnih praznin. Čeprav je termodinamsko manj stabilna oblika od grafita, slovi predvsem zaradi svoje trdote. Dolgo časa so imeli diamante za najtrše snovi na svetu, tako da so jim na Mohsovi lestvici trdote pripisali vrednost 10, a so kasneje pripravili nekaj sintetičnih snovi, ki so še trše (tak primer je naprimer renijev diborid).

Sedaj pa so se pojavili podatki o še tršem naravnem materialu. New Scientist poroča o še eni alotropski modifikaciji ogljika, ki se imenuje lonsdaleit. Od klasičnih diamantov se razlikuje po razporeditvi ogljikovih atomov, ki so razporejeni v heksagonalni celici (diamanti so v kubični). Ta v naravi redek mineral se je sprva zdel nekoliko mehkejši, a ta napačen prvi vtis pripisujejo nečistočam, ki so v naravnem vedno prisotne. Raziskovalci z Univerze v Šanghaju in Univerze v Nevadi so namreč izdelali čisto spojino, za katero simulacije kažejo, da se razi šele pri 152 GPa, medtem ko je ta meja za diamant 97 GPa.

Podobno je od diamanta trši tudi wurtzitni (heksagonalni) borov nitrid, ki je 18 odstotkov odpornejši. Bolj poznan je sicer njegov brat kubični borov nitrid. Prav tako nastaja v naravi, in sicer ob vulkanskih izbruhih, komercialno pridobivanje pa poteka z detonacijami. Čeprav je mehkejši od lonsdaleita, se utegne v komercialni rabi bolje obnesti, ker je bolje odporen na kisik pri višjih temperaturah.