Intel Core i7 - Nehalem

Tock! Nova Intelova procesorska arhitektura je tu, v obliki Core i7. Je hitrejši, učinkovitejši, varčnejši? Je procesor končno monoliten? Vgrajen pomnilniški krmilnik veliko pripomore pri operacijah? Se vrača tipka Turbo iz začetka devetdesetih let?! Zvedavi bralec, nadaljuj!

Poglejmo najprej stanje na trgu. Intel je vsaj za entuzijaste dandanašnji povsem logična in racionalna izbira v primerjavi z AMD. Cene so predvsem zaradi AMD-jevih povsem dostojnih rešitev znosne, zaradi 45nm tehnologije, v kateri so zgrajeni Yorkfieldi, se kljub navitju ne grejejo pretirano, TDP je v mejah normale. Zakaj vse to spet postavljati na glavo, kot je Intel to storil s Conroe-jem? Zaradi aplikacij, ki tečejo na strežnikih. Pri teh ima AMD v povprečju še vedno boljše rešitve kot Intel z Xeoni. In Intel hoče popolno prevlado tudi na tem segmentu.

Štirijedrni Nehalem je končno monoliten CPU, tako kot Phenomi. Ne gre torej več za dve zlepljeni jedri, kar smo poznali pri Core 2 Quad družini. Vsako jedro ima svoj L1 in L2 predpomnilnik, vsi skupaj pa si delijo 8MB velik L3 predpomnilnik.

Prav tu se pojavi večja razlika v primerjavi s Core 2 Duo/Quad. V povprečju imajo prej omenjeni procesorji 3 MB velik L2 predpomnilnik, ki nekaterim aplikacijam zelo pomaga pri njihovem izvajanju. Intel je kot kaže pri Nehalemu ubral podobno pot kot AMD, majhen L2, nad katerim čepi velik L3. Majhnost L2 se kompenzira s hitrim L3 in zelo hitrim pomnilniškim krmilnikom. Na Anandtechu so poizkusili preveriti rezultate: pri nekaterih aplikacijah je Nehalem občutno hitrejši, pri nekaterih pa malce zaostaja za Penrynom, npr. Age of Conan Nehalem pri isti frekvenci 123 FPS, Penryn 107, Far Cry 2 115 FPS – 102, pri Crysis pa za mišjo dlako vodi Penryn. Morda se bo s prehodom na 32 nm tehnologijo L2 kljub vsemu povečal.

Naprej. Seveda, zaradi vgrajenega pomnilniškega krmilnika je bilo potrebno povečati številko nožic procesorja, ki jih je zdaj 1366. Trikanalni krmilnik v primerjavi z dvokanalnim, ki bo na voljo v mainstream platformi Lynfield, zaenkrat ne pokaže kakšnih pretiranih razlik, v nekaterih aplikacijah je dve celo več kot tri (Cinebench…). Morda tudi zaradi nekoliko nižjih latenc pri uporabi dveh kanalov.

Turbo! Večina uporabnikov svojih mlinčkov ne navija in tako ne pridobijo od možnega povečanja hitrosti. Spreminjanje frekvence delovanja procesorja, če za to obstajajo termalni pogoji, ni nič novega, vendar je na namiznih procesorjih delovalo tako, da se je takt procesorja ob neobremenjenosti zmanjšal. Intel je razvil rešitev tudi v nasprotno smer: če je procesor dovolj hladen, se bo frekvenca ob obremenjenosti samodejno povečala za 133 MHz. Rezultati iz realnega sveta kažejo, da v povprečju na ta način dobimo za 3.5% več hitrosti.

HyperThreading se je tudi vrnil v že znani obliki dve niti na eno jedro, skupaj torej osem. Z vklopom se poveča tudi poraba, odvisno od aplikacije (POV-Ray jo dvigne kar za 20 W, medtem kot pri Cinebenchu zraste za slaba 2 W). Hitrost izvajanja aplikacij se bistveno ne poveča.

Zaključimo še s splošno oceno. V povprečju je Core i7 hitrejši za 5% do 10% od Penryna pri isti frekvenci. Pri obdelavi multimedijskih vsebin so pridobitve večje, od 20 do 40%.

Kaj pa cene? Skopuh v tem trenutku kaže, da želijo trgovci za najcenejšo izvedenko – i7 920, približno 300 evrov. K temu je treba dodati še novo matično ploščo (vsaj 250 evrov) in tri palčke še vedno dragega DDR3 pomnilnika (od 200 evrov naprej). Odločitev je vaša, gotovo pa se bodo Yorkfieldi pocenili.

Odličen članek je na voljo na Anandtechu in Computerbase.