Petdesetletnica poletov v vesolje

Danes praznujemo petdeseto obletnico dobe astronavtov in kozmonavtov, saj je na današnji dan tedanja Sovjetska zveza v vesolje izstrelila prvi umetni satelit, poimenovan Sputnik 1 (Спутник-1), kar pomeni sopotnik.

Za začetek: kje je vesolje? Na žalost nikjer na poti ne stoji noben prometni znak, tako da je potrebno poiskati neko pametno definicijo, kod se vesolje začne, če seveda nočemo za astronavte proglasti kar vse potnike v concordih. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški znanstvenik madžarskega rodu Theodore von Kármán izračunal, da na višini okrog 100 km atmosfera postane preredka za aeronavtične namene. Z izsledki je bila zadovoljna tudi Mednarodna aeronavtična federacija, ki je namišljeno ploskev 100 km nad Zemljinim površjem proglasila za vesoljske duri. Če poletite više, ste astronavt ali kozmonavt - odvisno pač od države. V resnici vas NASA nagradi z astronavtskimi krili če preletite 50 milj oz. 80 km po naše.

V vesolje smo si spričo grozljive nočne črnine zaželeli nekoliko kasneje kot samo v zrak, kar ste počela že Dedal in Ikar. Prvi izvedljivi predlog je leta 1903 podal Rus Konstantin Edvardovič Ciolkovski v svojem delu Raziskovanje vesoljskega prostora z reakcijskimi napravami, v katerem je nanizal osnove potovanja po vesolju in izpeljal enačbo za končno hitrost rakete z neko maso, ki ima znano maso pogonskega goriva - enačbo, ki jo na naravoslovnih fakultetah bruci pri vajah iz fizike vsako leto znova pridno izpeljujejo. Ciolkovski je ob podpori Ruske akademije znanosti negoval svoje zamisli in pisal zanimive članke pa tudi znanstveno fantastiko, v katerih je opisoval večstopenjske rakete, satelite, vesoljsko postajo, kolonizacijo vesolja in podobno; v prvih je pisal za strokovno, v slednji pa za laično javnost.

Neuradna tekma za preboj v vesolje se je s tekom 20. stoletja segrevala, tako da tudi Američani niso počivali. Posebej pomemben je bil prispevek Roberta Goddarda, ki je razvijal rakete s tekočim gorivom, obenem pa je ponovno izumil še marsikatero delo Ciolkovskega, ker z njegovimi dognanji zunaj Rusije niso bili prav seznanjeni, kar je Američane navdajalo z lažnim prepričanjem, da krepko vodijo.

Maja 1954 je Sergej Pavlovič Koroljov, ki je bil kasneje v tajnosti dolgo časa prvi inženir ruskega vesoljskega programa, obrambnemu ministrstvu predlagal razvoj umetnih satelitov. Poldrugo leto kasneje je Svet ministrov SZ odobril dela na umetnem satelitu. Objekt D, kot so ga kodno poimenovali, bi moral poleteti leta 1957 ali 1958, vendar zaradi časovnega pritiska raketne tekme z Američani ni takoj poletel - kasneje so ga splavili kot Sputnik 3.

Namesto tega so začeli graditi manjši in lažji satelit v obliki aluminijaste krogle s premerom 585 mm s štirimi antenami, dolgimi slabe tri metre. Opremili so ga z dvema radijskima oddajnikoma, ki sta z višine 250 km oddajala podatke o sestavi ionosfere. V vesolje ga je pod imenom Sputnik 1 4. oktobra 1957 uspešno ponesla raketa R-7, kjer je deloval do januarja 1958, ko je ponovno vstopil v atmosfero in zgorel. Projekt je za razliko od ameriške polomije z Vanguardom popolnoma uspel, tako da so Rusi v okviru programa Sputnik izstrelili še 40 vesoljskih objektov. Ostalo je zgodovina.