Domače branje: "Kafka, Franz. 1925. Proces"

"Pravni sistem bolj ščiti kriminalce kot žrtve!"

Pogosto slišan očitek, ki želi z lahkotnim zamahom javne zgroženosti odpraviti kavtele kazenskega postopka, kakršne so se izoblikovale v zadnjih stoletjih. Protislovje, ki spregleda, da žrtve ex post facto zaščita ne more več ubraniti pred storjenim zlom, domnevnemu - gotovemu! - storilcu pa ne nudi možnosti zagovora. Saj je vsakomur jasno, kaj se je zgodilo!

Kafka sledi javnemu instinktu in načrtno spodkoplje načela sodobnega kazenskega postopka. Obdrži formalne pravice, a jih vsebinsko izprazni in razvrednoti.

Gospod K. se tako zjutraj zbudi v stanovanju, polnem nekakšnih uradnikov. Ugotovi, da se proti njem vodi postopek. Ima pravico do obrambe - a ne ve (in ne sme izvedeti), česa je obtožen. Velja domneva nedolžnosti -- a ob obrnjenem dokaznem bremenu že zgolj to, da teče postopek, pomeni, da je itak kriv. (Ako bi bil oproščen, pa to seveda še ne pomeni, da očitanega dejansko ni storil!) Pozvan je na zaslišanje - a ga ne obveste, kje in kdaj. Obremenilni dokazi, katere naj ovrže, naj mu ne bodo znani, in pravna pravila, po katerih naj bode obsojen, smejo biti znana le sodišču. Naj se posluži odvetnika? Saj vendar nima ničesar skrivati!

Izkrivljenost inkvizitornega postopka Kafka tako še stopnjuje z uvedbo formalnih dokaznih pravil; argumenti naj se ne tehtajo, ampak štejejo!; v dvomu naj obtoženec ne bode oproščen obtožbe, ampak naj se pregon zgolj odloži za nedoločen čas.

Sprevrženosti sveta, v katerem se znajde gospod K., pisec tako ne opiše zgolj vsebinsko, ampak jo uspe predstaviti tudi v načinu podajanja zgodbe, za katero se zdi, da je zgolj zaporedje nekih obličnosti brez vsebine. Takšne so osebe, s katerimi K. prihaja v stik, in takšno je njihovo govoričenje. Njim kontrastno je slikan protagonist, ki dogajanje vrednostno ocenjuje, a mu je postopkovno popolnoma podrejen in se mu ne more upreti ter mora končno umreti "kot pes".