Domače Branje: "Cankar, Ivan. 1910. Hlapci."

Najbrž vas je zelo malo takšnih, ki za knjigo iz naslova novice še niste slišali. Mnogi med vami ste jo najverjetneje tudi prebrali, žal pa gre za obvezno branje pri enem od bolj osovraženih srednješolskih predmetov, kar pomeni, da je bila v večini primerov okarakterizirana za dolgočasno, še preden je bila odprta. Vsi, ki ste Cankarjevi drami in nje razumevanju posvetili malce več svojega časa, pa gotovo veste, da gre za izjemno delo.

Zgodba govori o življenju ljudi v manjši vasici v času volitev (v tem času jo je tudi najbolje brati). Na začetku drame vsi nestrpno pričakujejo rezultate in se večinoma navdušujejo za levico oz. naprednjake, a so kmalu razočarani. Oblast dobi klerikalna stran, večina njenih prejšnjih nasprotnikov pa se kmalu prelevi v podpornike. Namesto, da bi se uprli in zavzeli za svoja prepričanja, se nenačelno obrnejo po vetru. Trdna ostaneta le glavni junak Jerman in njegov prijatelj Kalander, ki pa žal ne uspeta razsvetliti hlapčevskega ljudstva in zato doživita tragično usodo.

Cankar je v svojem času s Hlapci povzročil velik škandal, saj je družbo ostro skritiziral in ljudem v obraz povedal resnico, ki je niso hoteli slišati. Večino je najbolj zmotil Jermanov nagovor množice v gostilni: "Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!", ki ga je Cankar preko svojega dela namenil Slovencem in njegove kritike žal niso sprejeli konstruktivno, pa čeprav je v drami zapisal tudi: "Narod si bo sodbo pisal sam.". Vaša najljubša slavistka vam je najbrž povedala, da je omenjena drama klasično delo, eden od elementov klasičnosti pa je tudi brezčasnost -- poglaviten razlog, da smo delo uvrstili med naš izbor za domače branje.