Ruska pobuda za rudnik helija-3 na Luni

Vodja ruskega državnega podjetja RKK Energiya Nikolai Sevastyanov je v oviru seminarja o raziskovanju vesolja dejal, da razmišljajo o načrtih za vzpostavitev stalne baze na Luni do leta 2015. Izjava bi naj bila bolj poskus za pridobitev državnih sredstev kot pa predstavitev konkretnega akcijskega načrta. Sredstva bi porabili tako za gradnjo oporišča, kot tudi za razvoj vesoljskih plovil naslednje generacije.

Glavni cilj ruskega podjetja, ki je med drugim proizvajalec vesoljskih plovil Soyuz in Progress, je gradnja lunarnega oporišča, ki bi služil predvsem za rudarjenje oziroma pridobivanje helijevega izotopa helija-3. Helij-3 je lahek neradioaktivni izotop helija in je trenutno najobetavnejši (potencialni) kandidat za gorivo v fuzijskih reakcijah. Zlitje devterija (H-2) in helija-3 predstavlja anevtronsko fuzijsko reakcijo, katere produkt sta neradioaktivni helij-4 in proton, ki ju je relativno enostavno zadržati z magnetnimi polji. Trenutno najbolj raziskovano zlitje devterija in tritija (D-T fuzija) je v tem pogledu veliko slabše, saj iz reakcije (poleg helija-4) namesto protona nastane visokoenergijski nevtron, ki ga je težko zadržati, zaradi česar postanejo okoliške komponente reaktorja precej radioaktivne.

Hkrati to pomeni, da se pri D-T fuziji na ta način sprosti večina energije, ki pa je seveda ni mogoče izkorisiti, medtem ko se protone da zadržati in njihovo energijo učinkovito izkoristiti. Zaenkrat je pridobivanje energije iz fuzije devterija in helija-3 zgolj v hipotetični fazi, saj se jedrski znanstveniki še vedno soočajo z velikimi problemi pri D-T reakciji. Kakorkoli, v luči dejstev, da je helij-3 na Zemlji izredno redek, na Luni pa ga je v izobilju, in da se vedno več vlaga v raziskave jedskega zlitja, ruski načrti niti ne izgledajo tako utopični.

Sevastyanov je tudi napovedal, da bi lahko začeli pridobivati helij-3 okoli leta 2020. Kliper je predlagano vesoljsko plovilo, ki bi služilo kot transportno vozilo helija-3 iz Lune. Poleg tega so predlagali tudi razvoj vesoljskega trajekta Parom, ki bi lahko nosil do 27 ton tovora. Parom bi lahko prišel najdlje do nizke zemeljske orbite (okoli 200 km), zaradi česar bi dejansko predstavljal nekakšen kontejner za ostala plovila (npr. Kliperje), nakar bi vračal večje tovore na Zemljo. Seveda bi zlahka nadomestil tudi vlogo ameriškega Shuttla pri oskrbi in sestavi mednarodne vesoljske postaje ( ISS).

Kliper:

Parom: