Audiofilstvo izumira?

Adrian North z Leicesterske univerze je pred kratkim objavil rezultate nedavne raziskave britanskih znanstvenikov, v kateri so 2 tedna nadzirali navade 346 osebkov. Po njegovih navedbah naj bi sedanji, t.i. iPod generaciji, glasba bila preveč dostopna in je posledično ne cenijo kot nekoč. Še slabše, jemlje se jo za samoumevno, kar bi znalo imeti velik vpliv tudi na njeno prodajo. Jadran in njegova ekipa so prišli do rezultatov, podobnih tistim, ki sem jih omenil v novici P2P, Sony in demografska bomba.

Razumem poanto - tehnologija omogoča, da je glasba lahko vedno prisotna, s tem izgublja na svoji globlji vrednosti, ki jo je imela za človeka skozi stoletja razvoja družbe. Hkrati opažam tudi svojo lasten malomaren odnos do glasbe. Toda ali ni nemara vzrok tega tudi popolnoma drugačen tempo življenja?

Da si lahko z MP3 predvajalniki resno poškodujemo sluh, se mi ne zdi preveč čudno, na to so opozarjali že v času Walkmanov, podobno so Woody Allenovo generacijo opozarjali, da poneumlja radio, v moji mladosti pa so kritizirali televizijo in kasneje računalniške igrice. Zato se mi zdi, da tovrstne raziskave ne prikažejo celotne slike, temveč le razliko v medijih med generacijami. Osebno sem dokaj hitro ugotovil, da niti slučajno ne morem sedeti za risalno mizo in delati ob čisto vsaki glasbi. Tudi vsak dan ne morem poslušati istega tipa glasbe, enostavno ne gre.

Odnos do glasbe se močno spreminja, ko se posameznik pomika čez različna obdobja življenja. Sam sem iz v povprečju ene ure koncentriranega poslušanja glasbe na dan v šolskih časih pristal na cca. 5 ur letno. Gromozanski padec, tolikšen, da se mi že obstoječa Hi-Fi mašinerija zdi stran vržen denar, pa si ne lastim nekih ultra dragih naprav, da ne bo pomote. Najpogosteje glasbo poslušam v vozilu, ko se prevažam iz točke A v točko B, in še tu ne gre za zbrano poslušanje. Večkrat se zalotim, da skočim nazaj na pesem, ki bi jo rad natančneje poslušal, a koncentracija kmalu zopet pade.

Drugo najbolj pogosto mesto poslušanja glasbe je pred osebnim računalnikom. Slušalke AKG-500, zvočna kartica in mletje procesorja, ki dekodira slišne vibracije. Tudi tu počnem nekaj zraven, ponavadi tipkam, mi je glasba zato manj pomembna? Ne. Samo manj časa imam zanjo, žalostno, se strinjam z Jadranom. Izgubil sem nekaj pomembnega, moja naloga je to popraviti, predvsem pogosteje predvajati glasbo v prisotnosti otrok, da razvijejo kritičen okus.

A verjetno mi tudi to ne bo prav dosti pomagalo, saj je že Jonas povedal, da Vsaka generacija posluša takšno glasbo, ki jo njihovi starši ne prenesejo. Za ohranjanje audifilskih vrst želim vsem nam več časa in več prisotnosti. Ali pa tudi ne, saj ne bo prvič, da bo tehnologija spremenila naše navade. Pač še ena žrtev singularnosti.