Kaj bom danes počel?

Wired poroča, da je Nathan Eagle, raziskovalec na MIT, nedavno končal projekt v katerem je spremljal življenjske navade in vedenjske vzorce stotih posameznikov ter na podlagi tako zbranih podatkov uspel s 85-odstotno zanesljivostjo predvideti ravnanje posameznika v naslednjih trenutkih oziroma bližnji prihodnosti.

Stotim posameznikom (študentom in zaposlenim na MIT) so bili razdeljeni mobilni telefoni Nokia 6600, na katerih je bila nameščena programska oprema, ki je glede na uporabo določene bazne postaje beležila lokacijo uporabnika ter preko vmesnika bluetooth iskala ostale preizkusne uporabnike, ki se morebiti nahajajo v dosegu modrozobega signala.

S tako zbranimi podatki, ki so jih dopolnjevali še podatki o opravljenih klicih, času pogovora ter zavrnjenih klicih, je Eaglu uspelo z metodami data mining-a predvideti ali se bo denimo določena oseba s prijatelji zvečer odpravila ven. Zbrani podatki so omogočali tudi vpogled v odzive posameznikov na določene dogodke ter njihovo vedenje pred nekaterimi pomembnimi nalogami. V dnevih pred srečanji s sponzorji (ki sponzorirajo projekte in raziskave, op.p.) je tako Eagle videl, da raziskovalci delajo na svojih projektih tudi ponoči. Zanimiv je tudi športni dogodek (zmaga Red Sox-ov), ki je po Eaglovih zatrjevanjih, temelječih na zbranih in analiziranih podatkih, povzročil odklonske vzorce vedenja in to ne le pri študentih, pač pa tudi pri MIT-ovih inženirjih.

Po Eaglovem mnenju bo eksperiment povzročil revolucijo na področju preučevanja vedenja skupin ter raziskovanja socialnih mrež, prav tako pa bodo metode uporabne tudi v komercialne namene. Pri tem dodaja, da projekt kaže v smer, kako bodo mobilne naprave tudi nadalje spreminjale naše življenje in navade. Medtem pa se znanstvenik že pogovarja z družbo, ki je zainteresirana, da bi na ta način prišla do podatkov o njenem resničnem delovanju oziroma o resničnem vedenju in navadah njenih zaposlenih.

Zbrani podatki niso služili le raziskovalcem, pač pa so jih lahko uporabljali tudi udeleženci raziskave, saj so lahko "brskali po svoji zabeleženi preteklosti". "Koliko sem spal v oktobru?“ "kdaj sem bil nazadnje na kosilu z Adamom?" "Kam sem šel po tem?"

Chris Stakutis, soavtor knjige Inescapable data je glede projekta dejal: "We want to have our life choreographed, cataloged, witnessed and archived. Now we are heading to a world where this is possible without effort."

Ali si tega res želimo?