Preskillu zbirka enciklopedij

Leta 1997 sta Stephen Hawking in Kip Thorne stavila z Johnom Preskillom za zbirko enciklopedij po zmagovalčevi izbiri, da se informacija s tem, ko vstopi v črno luknjo, porazgubi. Ta (klasični) model tako pripelje do informacijskega paradoksa, saj narekuje, da so vse črne luknje enake, kljub različnim začetnim stanjem sistema ali drugače povedano, neodvisne od tega, kar vanje zmečemo.

Mnogim se je sicer zdelo, da kaj takega, kot je implikacija na paradoksalnost v ustroju našega vesolja, ni ravno znak dobrega modela, a boljšega niso mogli ponuditi. V tem času so se tudi vse bolj uveljavljale teorije strun, njih zagovorniki pa so si med drugim zadali, da bodo razsodniki v tej stavi. Pobudo so prevzeli na univerzi v Ohiu in predstavili svojo rešitev na podlagi teorije strun, ki opisuje črne luknje kot klopčiče strun.

Najbolj očitna posledica tega modela je, da strune obstajajo (v koherentni obliki) tudi znotraj luknje. Če vemo, da različne delce sestavljajo različne strune, lahko z razpredanjem klopčiča ugotovimo razvoj črne luknje, s čimer seveda razrešimo informacijski paradoks, saj se za kaj takega morajo informacije ohranjati.

Največji očitek teorijam strun je, da so resda elegantne, a zato preveč abstraktne. Kadar opisujemo pojave, ki jih je eksperimentalno bolj ali manj nemogoče preveriti, je to precej neugodno, saj moramo sprejeti nabor aksiomov, ki ga ne bomo mogli nikoli kako drugače opisati. To samo po sebi še ne bi bilo tako hudo, če ta hkrati ne bi določal vseh nadalnih izrekov v tem (logičnem) sistemu, kar pomeni, da si modeli istega pojava iz različnih sistemov med seboj niso ekvivalentni. Zato je zelo močan argument v prid tej novi teoriji ujemanje s klasičnim modelom v izračunanem premeru črne luknje.