Google toolbar in Gmail

Google toolbar je programski dodatek k spletnemu brskalniku, omogoča pa beleženje uporabnikovih spletnih aktivnosti (le-te se nato posredujejo Googlu). GMail pa je nova storitev Googla, ki so jo napovedali 1. aprila. Gre za to, da namerava Google ponuditi brezplačne elektronske naslove, vsak uporabnik pa naj bi imel na voljo 1 Gb prostora. Google napoveduje tudi kvalitetne antispam filtre ter možnost iskanja po arhivu sporočil, sporočila pa bomo lahko razvrščali tudi v različne kategorije (posamezno sporočilo tudi v več kategorij). S tem bo tudi odpadla potreba po brisanju sporočil, saj bodo uporabniki lahko shranjevali praktično vsa sporočila, ki jih dobivajo. GMail bo, če mu bo uspel veliki met, zelo verjetno resno konkuiral Microsoftovemu Hotmailu.
Sliši se lepo, vendar pa nekateri že opozarjajo na temnejše plati zgodbe, predvsem na problem zasebnosti. Če se načrti uresničijo bo Google nekoč v prihodnosti imel arhiv praktično vseh elektronskih sporočil na svetu. Glede na to, da se obseg komuniciranja preko elektronske pošte povečuje si lahko mislimo kaj to pomeni.
Kljub vsemu pa so nekateri prepričani, da to ni relevantno vprašanje, saj gre za stvar pogodbe med Googlom in uporabnikom in uporabnik ve kakšnim nevarnostim se izpostavlja. Pa ni povsem tako, kajti v tem primeru imamo vpleteno še tretjo osebo - tistega, ki je uporabniku GMaila poslal elektronsko sporočilo, ki se bo brez njegove vednosti shranilo v GMailov arhiv (in na teh sporočilih bo Google verjetno poganjal tudi kakšne data mining programe). To pa bi znalo biti celo v nasprotju z zakonodajo EU.
Na poštni listi uporabnikov PGPja se je danes o tem vprašanju razvnela živahna debata, ki je opozorila na še en problem. Nekdo je namreč posredoval izkušnjo uporabnika Googlove orodne vrstice, ki je bil prepričan, da nima ničesar skrivati, nad zasebnostjo pa ni bil zaskrbljen tudi zato, ker Google identifikacijske podatke uporabika orodne vrstice odstrani. Naneslo je, da mu je nekdo želel poslati neko datoteko, vendar je uporabnik zaradi nastavitev požarnega zidu ni mogel sprejeti. Zato je pošiljatelj datoteko shranil na spletno stran in mu poslal "zasebno" povezavo (povezavo, na katero ni kazala nobena druga povezava na internetu in ki je iskalni roboti ne morejo najti) od koder naj datoteko prenese. Pri tem je potrebno poudariti, da so bile v datoteki za pošiljatelja (ne prejemnika) izjemno osebne informacije. Uporabnik orodne vrstice je datoteko prenesel na svoj računalnik in na vse skupaj pozabil. Potem pa se je datoteka nenadoma pojavila v Googlu. Googlova orodna vrstica je namreč ugotovila, da je uporabnik obiskal spletno stran, ki še ni poindeksirana in datoteko lepo prenesla v Googlov pomnilnik (cache).

Pri vprašanju GMaila in Google toolbara ne gre torej nujno za to, da "zasebnostni fundamentalisti" potrošnikom omejujejo svobodo izbire. Proti sistemom za zbiranje in analizo podatkov o posameznikih TIA in LifeLog, ki jih je predlagala ameriška vlada je bilo izrečenih toliko kritik, da so ZDA projekte - vsaj uradno - opustile. Kakšen pa bo odziv na LifeLog v komercialni preobleki?