Zasebna cenzura interneta

Ameriški DMCA je leta 1998 uvedel t.i. NTD - notice and take down načelo, ki od ISP-jev zahteva, da v trenutku, ko se zavejo, da se v njihovem omrežju nahaja protipravna vsebina, le-to takoj odstranijo.

V praksi gre stvar takole: ko nekdo ISP-ja obvesti, da se na njegovem strežniku nahaja npr. nelegalna kopija avtorsko zaščitene vsebine, mora ISP vsebino takoj odstraniti (oziroma zablokirati), imetnika sporne spletne strani pa obvestiti o blokadi. Če se imetnik pritoži, mora ISP dostop do vsebine vrniti nazaj, če pa ga domnevni oškodovanec obvesti, da je proti lastniku sporne strani sprožil sodni postopek, mora vsebina ostati onemogočena.

Christian Ahlert se je odločil stvar preizkusiti v praksi, zato je pri enem ameriškem in enem britanskem ISP-ju najel spletni prostor in na njem objavil esej Johna Stuarta Milla On Liberty, ki je bil objavljen leta 1869 (in zanj torej avtorskopravna zaščita ne velja več) in govori o svobodi tiska in nevarnosti cenzure. Čez nekaj časa je kot predstavnik neobstoječe John Stuart Mill Heritage Foundation ISP-jema poslal obvestilo, da se na njunem omrežju nahaja nezakonita vsebina. Reakcija?

Ameriški ISP je odgovoril s podrobnimi vprašanji, britanski ISP pa je spletno stran takoj umaknil. Ahlert je tako ugotovil, da ISP-ji ravnajo kot sodnik, porota in zasebni preiskovalec v eni osebi. Ampak kaj bi to, pomembno je, da ne gre za državno cenzuro, pač pa za pristop samoregulacije.

Sam osebno nad tem nisem presenečen. ISP-ji so podobno ravnali pri odločanju o tem, kaj je spam in kaj ne, kaj je nadlegovanje in kaj ne, kaj je hekanje in kaj ne in pač ukrepali v skladu s svojimi internimi pravili, pri čemer jih pravna načela, ki so jih postavile države niso dosti zanimala. In posledica želje cestarjev, da postanejo policaji je ta, da jih je država zares nastavila za policaje. Seveda na njihove stroške ...