V vesolje z balonom, zeppelinom ali čem tretjim?

Ob vsej privatni iniciativi, ki se kaže zadnje čase v vesoljskem programu, je zaslediti pravo točo nekonvencionalnih idej. Od povsem otročjih, preko usekanih do precej zanimivih.
To je povsem razumljivo. Če nimas vedno milijarde ali še raje desetih milijard dolarjev v žepu, ne moreš vedno narediti rakete ravno po svojih željah.

Tokrat so se problema pri JP Aerospace lotili drugače. Končni cilj projekta je nekaksna struktura modernih superlahkih balonov, ki lahko dvignejo tovor do višine 30-40 km, takrat pa z ionskimi motorji začnejo pospeševati in s tem zaradi vzgona, pozneje pa centrifugalne hitrosti vse bolj dvigati. Energijo za motorje bi dobili v začetku iz gorilnih celic, pozneje pa iz fotovoltaičnih celic, ki bi bile nanesene kot barva na površino balona. Balon bi bil torej oblikovan tako, da bi ob potovanju skozi te pline generiral vzgon, tako kot letalsko krilo.

Tako bi lahko za razmeroma majhen denar (pravzaprav drobiž) dostavljali v orbito (denimo na vesoljsko postajo). Pravijo, da začetne simulacije kažejo, da bi tak balon lahko prispel na cilj v 3-9 dneh, odvisno od velikosti in pogojev.

Pesimisti pravijo, da bo tu glavni problem velikost balona in njegov aerodinamični upor. Čimvišje greste, tem večji balon potrebujete, saj je ozračje redkejše. Večji balon pomeni tudi večji aerodinamični upor, ki ga morali premagovati šibki ionski motorji. Poleg tega postanejo takrat problem tudi mikrometoeriti, ki tak balon zlahka preluknjajo,

Razijalci pravijo, da je cilj še daleč, vendar veliko bližje od razvoja namenskega raketnega plovila za te namene in da so si stvari zastavili tako, da si kruh služijo s stvarmi, ki jih razvijejo na vmesnih stopnjah tega projekta. Tako sedaj delajo čedalje večje balone za vojsko, ki jih namerava uporabiti namesto satelitov v izvidniških in obveščevalnih nalogah. Bolj natančen pregled strani nam nadknadno še razkrije, da hočejo pri JP Aerospace zasnovati trodelni sistem. Z nekakšnimi zeppelini bodo dvigovali ljudi in tovor do višine cca 40 km, kjer bodo posebne lebdeče postaje. Te bodo nekaksna vmesna skladišča, raziskovalni centri in zakaj ne, tudi turistični kotički. Tovore (in ljudi) bodo prevzela napihnjena krila, ki bodo z ionskimi motorji pospeševala nekaj dni, da bodo dosegla željeni objekt v orbiti, načeloma pa naj zanje ne bi bilo posebnih ovir. Čim so v orbiti, naj bi lahko dosegli pravzaprav karkoli v osončju, čeprav bo, vsaj pri solarno napajanih modelih za marsovo orbito ali nekaj čez verjetno bolj kriza...