Vljudnosti pri uporabi umetne inteligence stanejo milijone

Veliki jezikovni modeli so energijsko potratni, pri čemer tudi najkrajši pozivi terjajo aktivacijo celotnega modela. Preprosta "prosim" ali "hvala" tako nista poceni, četudi gre za vljudnosti, ki smo jih v človeški interakciji tako navajeni, da jih jemljemo za samoumevne, celo obvezne. Na šaljivo vprašanje na X-u, koliko denarja je OpenAI izgubil, ker se morajo modeli odzivati tudi na tovrstne vljudnosti uporabnikov, je Sam Altman povsem resno odgovoril, da nemalo. Več deset milijonov dolarjev, je dejal, ob tem vizionarsko pristavil, da se nikoli ne ve. Umetna inteligenca verjetno ne bo oživela kot v Terminatorju, a v Altmanovih besedah je ščepec resnice.

Odvečne besede, kamor z vidika posredovanja golih informacij tovrstne vljudnosti sodijo, so za velike jezikovne modele balast, skozi katerega se morajo prebiti in ga odvreči, kar terja računsko moč, ki ni zastonj. A fenomen ni nov. Že pred dobrimi petimi leti je raziskava Pew Research pokazala, da 54 odstotkov uporabnikov pametnih zvočnikov, kot so Amazon Echo ali Googl Home, uporablja besedo prosim. Prijaznost je tako zakoreninjena v družbo, da nas v resnici dela človeške. Ali kot je dejal scenarist Scott Z. Burns: to bi moral biti privzeti način delovanja vsakogar: človeka ali stroja.

Umetna inteligenca nima zavesti in ji je v resnici vseeno za nas, še manj pa ji je mar bonton. Seveda jo je možno sprogramirati oziroma natrenirati tako, da se sama odziva vljudno in da celo ne odgovarja na nasilno komunikacijo, a tega je naučena. Ali se bo umetna inteligenca priučila več človeškosti, če jo bomo tako tudi naslavljali, je težko vprašanje. Ljudje pa jo bomo, človečnost namreč, gotovo še kako potrebovali. Rezka obravnava umetne inteligence je majhen, neznaten, a vendarle korak stran od tega.