Prvi računalniki v Sloveniji, 15b.del - povezava s svetovnim omrežjem

Prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi omogočili heterogeno povezovanje informacijskih sistemov ne glede na proizvajalca strojne in programske opreme, so konec osemdesetih vendarle obrodili sadove. V Evropi so v skladu s strateško usmeritvijo k večji neodvisnosti na področju računalništva in računalniških mrež še naprej izdatno podpirali razvoj odprtih sistemov po modelu OSI, na krilih ameriške računalniške prevlade pa se je vse bolj krepila vloga odprtih sistemov po modelu TCP/IP. Začeli so se pojavljati dvomi o prihodnosti modela OSI, vendar je prevladalo mnenje, da je potrebno razvijati neodvisen evropski model. Model OSI so v Evropi prek državnih PTT podjetij, ki so skoraj izključno obvladovala telekomunikacije, uvajali v javna omrežja, prek projekta COSINE pa so oblikovali tudi ločeno namensko omrežje IXI za povezavo evropskega raziskovalnega in javnega sektorja. Do leta 1988 so v okviru projekta COSINE standardizirali vrsto storitev, na primer elektronsko pošto(x.400) in imenik uporabnikov(x.500), pa storitve za prenos in oddaljen dostop do datotek(FTAM) in storitve za interaktiven dostop do računalnikov(x.3,x.28,x.29). Pri razvoju storitev in specifikaciji standardov je sodelovala tudi ekipa iz Inštituta Jožef Stefan(IJS). Leta 1989 so sodelujoča akademska omrežja združenja RARE usmerila napore v dokončanje omrežne infrastrukture, vzpostavitev medsebojnih povezav in omrežnih servisov po dogovorjenih protokolih.

Zaradi številnih omejitev javnih omrežij in težav pri pridobitvi soglasij z vsemi upravljalci so se v okviru projekta COSINE vrnili k prvotnemu načrtu, ki je predvideval izgradnjo lastnega omrežja utemeljenega na protokolu x.25. Za razliko od javnih omrežij, ki so bila draga, neprimerna in pod vplivom upravljalskih podjetij, so z lastnim omrežjem lahko odpravil vsa ozka grla z neprimerljivo večjimi prenosnimi hitrostmi in prepustnostjo omrežja, omogočili pa so tudi večji nabor storitev. Prvo povezavo so zgradili med Amsterdamom in Ženevo, leta 1989 pa je večji del hrbtenice IXI že poskusno obratoval s hitrostjo 2Mb/s. Hitrost so v naslednjih dveh letih povečali na 34Mb/s, po letu 1992 pa vse do 1Gb/s. Predvideli so 4 satelitske povezave z ZDA in Japonsko. Sodelujoči so za vključitev v omrežje vzpostavili eno ali več državnih vstopnih točk WEP(Well known entry point). Omrežje je povezalo okrog 2500 evropskih raziskovalnih, akademskih, vladnih in nekaterih drugih inštitucij in približno 10.000 računalnikov. Dostop do omrežja in možnost komunikacije je tako dobilo tudi več kot tri milijone študentov. V omrežje so se poleg združenja RARE, vključila obstoječa akademska omrežja EARN(Bitnet), EUnet(UUCP), HEPnet(mednarodna mreža jedrskih fizikov) in nekaj drugih. Jugoslavija edina izmed 20 držav pri izgradnji in upravljanju omrežja IXI ni sodelovala neposredno. Iz Beograda tudi niso dobili soglasja za neposredno vključitev omrežja JUPAK v omrežje IXI, zato je ekipa IJS morala najprej poiskati način za posredno vključitev prek povezovalnega protokola x.75.

Jugoslovanski del projekta COSINE poznan tudi pod imenom Yugoslav university network(YUNET) naj bi v povezavi s sistemom znanstvenih in tehnoloških informacij(SZTIJ), ki ga je od 1988 razvijal Računalniški center Univerze v Mariboru, predstavljal temeljno informacijsko infrastruktro v državi. V projektu YUNET so najprej sodelovali IJS, Računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru, zagrebški Sveučilišni računski centar(SRCE), sarajevski Institut za računarske i informacione sisteme(IRIS) in Univerza v Beogradu. Posredno sta se v projekt vključila še Iskra Telematika in PTT Slovenija. Na IJS so za potrebe jugoslovanskega omrežja naročili velik osrednji računalnik DEC VAX 8650(v omrežju SLON poznan pod nazivom Cathy) in manjši DEC MicroVAX II z operacijskim sistemom Unix(poznan pod nazivom Commie). Slednjega so jeseni leta 1989 uporabili za vzpostavitev vhodne točke za prvo mednarodno storitev elektronske pošte po protokolu x.400. Omogočal je približno 100 poštnih naslovov. V raziskovalnih organizacijah in na univerzah so bile potrebe velike prav za elektronsko pošto, zato je bila to tudi prva in najbolj pomembna omrežna storitev. Sprva so jo uporabljali predvsem v Sloveniji in v manjši meri na Hrvaškem. Strežnike za elektronsko pošto so kmalu namestili še na mariborskem DEC VAX 8800 in ljubljanskem DEC VAX 8550, pa na dveh lokacijah v Zagrebu in eni v Beogradu. Na IJS so začeli vzpostavljati tudi imenik uporabnikov po standardu x.500 za vključitev v centralni evropski imenik v Bruslju.

Vstopno vozlšče za mrežo IXI so jeseni 1989 uredili v ljubljanski pošti. Vozlišče je imelo povezavo z domačim omrežjem JUPAK, hitrost mednarodne povezave pa je bila zaradi ozkega grla(x.75) sprva omejena na bornih 48 Kb/s. Leta 1990 so sodelujoči pri projektu COSINE ustanovili organizacijo Yugoslav network for academic community(YUNAC) s sedežem v Ljubljani, ki je uradno prevzela skrb za vključitev v mednarodna omrežja in vzdrževanje povezav, za vzpostavitev omrežnih storitev, vzdrževanje imenika uporabnikov, registracijo elektronskih poštnih naslovov in podobno. Prek prevajalnih vmesnikov so bili v tem času že možni prehodi elektronske pošte med različnimi omrežji(Bitnet, EUNet, Internet). Na ta način so bili domači uporabniki konec leta 1989 že posredno povezani v svetovno omrežje. Omrežja so še precej let delovala eno ob drugem, vendar pa se je po prihodu interneta v Evropo v devetdesetih njihova aktivnost vztrajno zmanjševala. Povezavo z Bitnet, za katero je bil med domačimi znanstveniki posebej velik interes, so na IJS uredili prek nemške raziskovalne mreže Deutsche Forschungsnetz(DFN), povezavo z omrežjem Unix uporabnikov EUNet pa prek švicarskega raziskovalnega omrežja Switch. Omežje Bitnet je skupaj z evropskim sestrskim omrežjem EARN leta 1991 povezovalo že 3000 računalnikov iz akademskega okolja, omogočalo pa je lastno elektronsko pošto in druge storitve konkurenčne tistim po modelu OSI. Omrežje EUNet je bilo konec leta 1988 prek vozlišča na Nizozemskem eno izmed prvih v Evropi povezano z ameriškim omrežjem NSFNet, osrednjim delom omrežja Internet.