Prvi računalniki v Sloveniji, 15a.del - omrežne povezave pred internetom

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej razširjena v ZDA in Evropi. V Evropi so se uveljavila omrežja utemeljena na IBM protokolih(SNA,RSCS,NJE) in omrežja utemeljena na protokolih DECNet. Pomembna pa so bila tudi omrežja uporabnikov Unix(UUCP). Bolj razvita akademska omrežja so običajno delovala prek dragih najetih telekomunikacijskih vodov. Javna PTT omrežja so že do začetka osemdesetih po vsej Evropi prilagodili za paketni prenos podatkov. Tu se je po dogovoru uveljavil omrežni protokol X.25 in sedem plastni model povezljivosti Open systems interconnection model(OSI).

Prve povezave DECNet so pri nas nastale nekje v letih 1983/84 med računalniki Delta 4850(DEC VAX-11/751), ki so bili takrat že nameščeni na Inštitutu Jožef Stefan, v Narodni banki Slovenije in Računalniškem centru Univerze v Mariboru. Sredi leta 1985 so protokol DECNet usposobili tudi v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Oba univerzitetna centra sta bila takrat prek omrežnih vmesnikov seveda povezana tudi z nezdružljivimi računalniki CDC Cyber 72 in Cyber 172 v Republiškem računskem centru. Povezave DECNet so pri nas sprva omogočile enostavno uporabo ostalih računalnikov v omrežju, ki so imeli morda večje ali bolj primerne kapacitete za izvedbo določenega opravila. Omogočile so neposreden/interaktiven dostop do podatkov in dragih plačljivih storitev oziroma programov, ki so bili neprenosljivi in nameščeni le na nekaterih računalnikih v državi. Omogočile so tudi mrežni prenos podatkov med računalniki, s čimer sta pogosto odpadla zamudno prenašanje podatkov na magnetne trakove in osebni obisk centra. Uporabni potencial DECNet povezav je v tem času krnila predvsem počasnost in nezanesljivost telefonskih povezav večinoma omejenih na 1,2Kb/s(največ 56Kb/s na najetih vodih), na mini računalnikih DEC PDP-11 pa tudi njihove omejene strojne zmogljivosti. Omrežje DECNet se je do prihoda javnega paketnega omrežja JUPAK leta 1987 pri nas širilo zelo počasi. Dobilo je naziv SLON(Slovenija online).

Temelji za izgradnjo javnega omrežja za prenos podatkov(JUPAK) so bili v Sloveniji postavljeni že v drugi polovici sedemdesetih. Po dolgotrajnih birokratskih postopkih so zato leta 1983 z razpisom in izgradnjo pohiteli in je omrežje v Sloveniji lahko poskusno začelo delovati že konec leta 1985, redno pa v začetku leta 1987. Kot druga javna omrežja po Evropi je temeljilo na dogovorjenem protokolu X.25, do leta 1990 pa je v Sloveniji omogočalo le 200 priključkov. Večino teh priključkov so že pred zagonom pridobili v 68 organizacijah, ki so prispevale tudi polovico finančnih sredstev za izgradnjo. 100 priključkov so si zagotovili v Ljubljani, 36 v Mariboru, 24 v Kopru, 21 v Celju, 20 v Novem Mestu, 18 v Kranju, 14 v Novi Gorici in 13 v Trbovljah. Aplikacijski nivo OSI, ki bi omogočil različne omrežne servise neposredno v JUPAK omrežju takrat še ni bil razvit, zato so uporabniki še vedno uporabljali rešitve omejene na računalnike posameznih proizvajalcev. Za računalnike DEC je že obstajala primerna strojna in programska oprema za izvajanje protokola DECNet prek X.25, zato so neformalno akademsko omrežje SLON lahko vključili v JUPAK. Omrežje se je takrat precej razširilo, saj se je vanj vključil tudi nov knjižnično informacijski sistem z vedno večjo mrežo knjižničnih računalnikov. Ti so menda predstavljali kar 70% vsega prometa v omrežju JUPAK pred letom 1990. V omrežju SLON so ob odsotnosti aplikacijske plati omrežja JUPAK uporabljali na DECNet omejene storitve za izmenjavo elektronske pošte in kratkih sporočil, storitve za pogovorne skupine/forume in podobno.

Zaradi varnostnih razlogov povezav JUPAK s tujimi omrežji sprva, kljub vztrajnim prizadevanjem, ni bilo. Tehnološke osnove za komunikacijo in storitve v omrežju JUPAK so po modelu OSI razvijali v Inštitutu Jožef Stefan(IJS). Leta 1987 so z željo, da vzpostavijo tudi medmrežne povezave domačega akademskega omrežja s tujino, pristopili k vse-evropskemu projektu Co-operation for open systems interconnection networking in Europe(COSINE). V okviru projekta je v drugi polovici osemdesetih začelo nastajati omrežje International X.25 infrastructure(IXI), ki ga je podpiralo tudi združenje evropskih raziskovalnih mrež(RARE). Medtem se je v Evropi po letu 1983 oblikovalo tudi močno omrežje European academic and research network(EARN), ki je združevalo predvsem številne uporabnike IBM računalnikov med evropskimi univerzami po zgledu ameriškega omrežja Bitnet, takrat največjega tovrstnega omrežja na svetu. Prvo povezavo z Bitnet so v Jugoslaviji vzpostavili leta 1988 na Beograjski univerzi prek najetega voda z Avstrijo, v Sloveniji pa so si takrat še vedno neuspešno prizadevali za vpostavitev povezave z IXI. V okviru COSINE so kmalu standardizirali nekaj mednarodnih storitev utemeljenih na modelu OSI, na primer elektronsko pošto x.400, ki so jo s strežniki pri IJS, RCUM in RCU do leta 1989 omogočili tudi znotraj omrežja JUPAK. V tem času so omrežje JUPAK končno dogradile še preostale republike v Jugoslaviji.