Prvi računalniki v Sloveniji, 14c.del - knjižnično informacijski sistem

O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi mini računalniki in obenem pridobiti še velik centralni računalnik, ki bi povezoval celotno mrežo KIS in gostil nov javno dostopni vzajemni katalog. Po zgledu informacijskih centrov v tujini bi knjižnice v državi do njega prosto dostopale prek oddaljenih povezav. V okviru novega enotnega KIS so želeli uporabo računalnikov postopno razširiti na vse vrste knjižnic in na vsa področja knjižničnega poslovanja.

Ob počasnem vzpostavljanju pogojev za KIS v Ljubljani, so se v Univerzitetni knjižnici Maribor(UKM) odločili za delni pristop k avtomatizaciji poslovanja na zanje najbolj perečem področju izposoje. Želeli so uvesti vodenje podatkov o uporabnikih in izposoji, avtomatske postopke ob prekoračitvi izposojevalnega roka in avtomatizirati pripravo seznamov in statističnih pregledov izposoje. Medtem ko so v okviru Računalniškega centra Univerze v Mariboru(RCUM) čakali na dobavo centralnega računalnika in v UKM na gradnjo nove stavbe so skupaj že začeli pripravljati koncept in programe. Ker naročen centralni računalnik CDC Cyber 171 v Mariboru ni bil dobavljen pravočasno so takrat uporabili računalnik Delta 4850(DEC VAX-11/751) na Višji tehniški šoli. UKM je obenem dobila še dva najeta voda za povezavo z računalnikom in svoj prvi terminal Paka 2000. Kartoteka uporabnikov je bila naslednje leto na računalniku že pripravljena, več pozornosti pa je zahtevala banka podatkov o knjigah, ki so jo prek terminalov nato dopolnjevali naslednjih nekaj let. Začeli so s knjigami, ki so se najbolj izposojale in do sredine 1984 tako zajeli že podatke o 13.000 uporabnikih knjižnice in prvih 11.000 knjigah. Dobili so še dva terminala Paka 2000 za izposojevalnico in začeli z novim sistemom izposoje. Leta 1985 so izdelali programe za iskanje po banki podatkov in začeli razvijati nov sistem za evidenco raziskovalnega dela na Univerzi v Mariboru. Naslednje leto so na področju izposoje začeli razvijati še nov sistem s črtnimi kodami za knjige in izkaznicami za uporabnike.

Medtem so se predvsem leta 1984 tudi pri nas razširili novi mikroračunalniki, ki so jih v knjižnicah želeli vključiti vsaj v del novega informacijskega sistema. Vendar pa niti ceneni hišni mikroračunalniki Sinclair ZX Spectrum in Commodore 64 niso bili zanje lahko dostopni, možnost njihove uporabe v knjižnicah pa je bila omejena. Do konca leta 1986 je bilo v naših knjižnicah 11 računalnikov ZX Spectrum. Pri delu z njimi so si pomagali z domačim programom za urejanje besedil, slik in manjših podakovnih zbirk INES in programom za formatiran vnos podatkov DENIS. Nato so dobili že prve bolj zmogljive mikroračunalnike Atari 520 ST. Konec leta 1986 so jih imeli v 22 večjih slovenskih knjižnicah že 34, vendar jih je menda le 5 služilo namenu. V dveh knjižnicah so imeli ustrezne modeme in trde diske s kapaciteto 20MB zanje in so jih uporabljali za izdelavo katalogov, kazal in urejanje besedil s pomočjo domačega pogramskega paketa STEVE. V UKM so tega leta namestili dva računalnika Commodore 64, kot aktivni terminal pa mikroračunalnik Iskra Delta Partner in ga začeli uporabljati za dostop do tujih bank podatkov DIALOG(Lockheed Martin) in WLN(Western Library Network).

Končno so za projekt KIS tik pred koncem leta 1986 uspeli pridobiti nov centralni računalnik DEC VAX 8800, takrat največji računalnik v Jugoslaviji. Namestili so ga v RCUM, ki je tako postal središče za razvoj najsodobnejšega informacijskega sistema v državi. Računalnik je bil vključen v javno omrežje za paketni prenos podatkov JUPAK. Nanj so prenesli obstoječe banke podatkov in v naslednjih letih začeli oblikovati javno dostopni vzajemni katalog. Odgovornost za preverjanje vnosov in koordinacijo je prevzela NUK, kjer so leta 1987 namestili še računalnik DEC MicroVAX. Enotno programsko osnovo KIS za vsa področja knjižnične in univerzitetne dejavnosti so na osnovi svojih predhodnih rešitev za UKM razvijali v RCUM. Prenos programskega paketa IBIS iz računalnikov v RCU Ljubljana ni bil možen, zato so začeli razvijati nov paket za računalnike z arhitekturo VAX. Naslednje leto so v novi stavbi UKM namestili že 22 terminalov, vse knjige pa so opremili s črtnimi kodami. Računalniško so izdelali prvi vzorec bibliografije UKM za leti 1986/87 pri Skupnosti jugoslovanskih knjižnic pa so sprejeli dogovor, da RCUM prevzame razvoj KIS za vse knjižnice Jugoslavije. Uporaba računalnikov DEC VAX in MicroVAX pri začetnem vzpostavljanju KIS je pripomogla k njihovi vsesplošni razširjenosti v domačem univerzitetnem in knjižničnem okolju vse do leta 2005.