Prvi računalniki v Sloveniji, 6b.del - manjši računalniki IBM/360

V drugih delih Slovenije so se po letu 1968 zelo uveljavili predvsem najmanjši sistemi iz serije IBM/360. Samo v letih 1968 do 1970 je bilo nameščenih kar 18 sistemov IBM 360/20 in 360/25, kasneje pa še 10 do leta 1972. IBM 360/20 je bil manjši sistem, ki se je začel prodajati leta 1966. Imel je omejen nabor strojnih navodil in zato ni bil popolnoma združljiv z drugimi sistemi serije, ponujal pa je pomnilniške konfiguracije 4-32 KB. Namenjen je bil predvsem tistim organizacijam, ki so želele novejši elektronski sistem za rutinsko knjigovodsko obdelavo podatkov podobno uveljavljenim obdelavam na računskih strojih z možnostjo postopnega prehoda na novejši elektronski sistem. IBM 360/20 je bil prilagojen za branje vnaprej sortiranih kartic s podatki, njihovo sekvenčno procesiranje in izdelovanje poročil, zato je bil tudi večinoma programiran v prilagojenem jeziku RPG(Report program generator), ki je v šestdesetih postal en izmed glavnih programskih jezikov za poslovno uporabo. Vsi sistemi IBM/360 so bili zelo popularni, še posebej pa najmanjši IBM 360/20, zato so bili dobavni roki zanje več kot eno leto. Februarja 1968 so ga prvi dobili v Mehanografskem centru na Streliški v Ljubljani, nato pa še v Litostroj, Slovenija Vino in Saturnus.

V Mehanografskem centru na Streliški se je združilo deset ljubljanskih podjetij in skupno prispevalo sredstva za nakup računalnika. Začetki segajo v Rogov računski center na Trubarjevi, h kateremu se je najprej priključilo stanovanjsko podjetje Dom. V Dom so prvi v Sloveniji začeli s poskusno obdelavo komunalnih podatkov za naselje v Prulah, takrat še na klasičnih računskij strojih IBM v računskem centru Rog. Leta 1968 pa so že uvajali nov sistem za elektronski računalnik IBM 360/20, po katerem so na enem mestu vodili pobiranje stanarin in vseh stroškov Snage za devet ljubljanskih naselij. Že pred dobavo računalnika je ekipa centra programirala programe in jih testirala celo v tujini, ker pri nas takrat še ni bilo primernih računalnikov. Medtem so se šolali v Intertrade IBM šoli v Radovljici in so tako lahko ob dobavi računalnika Februarja 1968 takoj začeli z delom. Center se je takrat preselil v nove prostore na Streliški ulici, poleg podjetij Rog in Dom pa so se priključila še druga ljubljanska podjetja Lesnina, Slovenijales, Tops, Kartonažna tovarna, Elma, Intertransport, Saturnus in Zavod SRS za zdravstveno varstvo. Po letu in pol so vse obdelave uspešno prenesli na računalnik in leta 1970 kupili še dodaten računalnik IBM 360/20 z večjim pomnilnikom in dvema diskovnima enotama. Postopno so prenehali uporabljati tudi luknjane kartice in je zajemanje podatkov v centru potekalo le še neposredno na magnetne medije.

Tudi v Litostroju so se pogovarjali o skupnem nakupu. Za sodelovenje so bili zainteresirani v EMO Celje in v Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju, vendar so se v EMO takrat rajši odločili za nakup svojega računalnika in predhodno uvajanje v podjetju Saturnus, kjer so ravno takrat že dobili svoj lasten računalnik IBM 360/20 in so jim lahko odstopili nočno izmeno. Tudi v Slovenija Vino so leta 1968 dobili IBM 360/25, na katerem je občasno obdeloval podatke RSNZ. Drugje po Sloveniji sta bila prva nemščena leta 1968 v velenjskem Gorenju in v Zavodu za napredek gospodarstva v Celju. Tu so obdelovali podatke še za lokalni podjetji Toper in Polzelo. V Zavodu, ki se je podobno kot ECM v Mariboru ukvarjal z ekonomskimi analizami in modernizacijo poslovanja podjetij, so računalnik namestili z željo da bi lahko nudili hitreješe in bolj celovite analize. Naslednje leto so računalnike IBM 360/20 in 360/25 namestili še v murskosoboški Muri, tržiškem Peku in novogoriškem Meblu. V Celju je sistem dobil še Aero. Leta 1970 so sledila še podjetja LTH Škofja Loka, EMO Celje, Brest Cerknica, Fructal Ajdovščina, Kmetijski kombinat Žalec, Iskra Elektromehanika v Kranju in Lisca Sevnica. To so bili v veliki večini prvi računalniki na svojih območjih in so dali vsak po svoje prispevek lokalnemu gospodarstvu. Marsikje so se v obdelavo priključile še druge organizacije, z leti pa so mnoge izmed teh enot postale neke vrste regionalni centri, kjer so podatke obdelovale tudi lokalne uprave in zavodi.

V Muri je bil nakup računalnika del širše modernizacije in povečanja proizvodnje. Podatke so obdelovali za svoje tri delovne organizacije in še tri zunanje naročnike. Po zaslugi natančnega in ažurnega načrtovanja z novim računalnikom so precej prihranili pri nakupu surovin. Tudi v Peko Tržič so računalnik kupili v okviru večjih razvojnih investicij. Do leta 1971 so imeli v računalniški obdelavi že sedem poslovalnic in celotno področje prodaje in so računalnik v celoti izkoristili za svoje potrebe. Leta 1969 so med prvimi na goriškem začeli z obdelavo podatkov v podjetju Meblo. Na uvedbo so se premišljeno pripravili in izurili skupino strokovnjakov. V njihov center se je nato priključila tudi Skupščine občine Nova Gorica in podjetja Salonit Anhovo, Vozila Gorica in Primorje Ajdovščina. Novogoriška občina je na tem sistemu izvedla pilotni projekt za uvajanje obdelave podatkov v javno upravo. Razvili so programe, ki so jih nato začele uporabljati primorske in kasneje še vse ostale slovenske občine. Tudi v AERO Celje so kupili IBM 360/20 in so hitro spoznali pomembnost nove pridobitve. Medtem ko se je poslovna in razvojna politika pred uvedbo uravnavala po občutku, jim je računalnik omogočil hitrejše poslovne odločitve utemeljene na oprijemljivih izsledkih računalniških analiz. Nakup elektronskega računalnika in usposabljanje uslužbencev so ocenili kot eno najcenejših investicij.