Prvi računalniki v Sloveniji, 5b.del - prvi večji elektronski center

V Iskri se je po fiasku z licenčno proizvodnjo računalnikov Zuse Z-23 in neuspešni nabavi elektronskega računskega stroja UNIVAC 1004 za lastne potrebe leta 1966 začelo znova premikati. Sklenili so kooperacijsko in zastopniško pogodbo s podjetjem CDC(Control Data Corporation). V Iskrini tovarni inštrumentov v Horjulu so začeli z izdelavo nekaterih sestavnih delov za njihove računalnike, prevzeli pa so tudi zastopništvo CDC za področje celotne Jugoslavije. Dogovarjali so se za licenčno proizvodnjo enega izmed njihovih manjših računalnikov, vendar projekt takrat ni bil realiziran. CDC je v šestdesetih izdelal vrsto zelo zmogljivih in cenovno ugodnih tranzistorskih računalnikov druge generacije. Računalnik CDC 3100 je imel zmogljivost približno 0.5 MIPS, to je 500.000 navodil v sekundi pri taktu dobrih 400 kHz, računalnik CDC 3300 pa kar 0.8 MIPS pri taktu 800 kHz. To je bilo za ta čas precej zmogljivosti, glede na to da je imel takrat najmočnejši računalnik na svetu CDC 6600 zmogljivosti približno 3 MIPS in je ohranil mesto najmočnejšega vse do leta 1969. Računalniki so podpirali programiranje v simboličnem strojnem jeziku in višjih jezikih Fortran, Cobol, Algol in APL. Računalnike CDC serije 3000 so dobili po letu 1966 v CERN-u in na univerzi v Oslu, ter v Nemškem meteorološkem centru. Nekaj je bilo nameščenih v Franciji in v Angliji, konec šestdesetih pa tudi na Madžarskem v Narodni akademiji znanosti. Računalnik CDC 3300 so imeli še v Bratislavi, v Pragi in v Bukarešti.

V novi Iskrini tovarni v Stegnah so dve leti pripravljali elektronski računski center, kjer so v dogovoru s partnerji nameravali namestiti novo opremo in izvesti skupno elektronsko obdelavo podatkov. Poleg Iskre so bili partnerji centra najprej Izvršni svet SRS, Inštitut Jožef Stefan in Univerza v Ljubljani. Priprave so bile dolgotrajne in obsežne. Medtem ko so čakali na večji sistem CDC 3300 v enakovredni soudeležbi vseh partnerjev, je Iskra že leta 1967 samostojno oziroma s podporo Izvršnega sveta SRS, začasno namestila v centru sistem CDC 2100 s periferijo. CDC 2100 je bil pravzaprav računalnik CDC 3100 z blokado zmogljivosti, s katero so takrat omogočili njegov izvoz v Jugoslavijo. Na začasnem računalniku so izvajali pripravljalno testiranje programov in šolanje kadrov za delo na večjem sistemu. Do konca leta 1968 so izvedli dva tečaja in izšolali 8 programerjev. Vzporedno s tem so v Iskri izdelali interni koncept za elektronsko obdelavo podatkov in začeli z uvajanjem v vse enote podjetja. Slavnostna otvoritev Iskra CAOP Centra za obdelavo podatkov v Stegnah je bila Oktobra 1968.

Marca 1969 je bil v Iskra CAOP končno nameščen večji skupni računalnik CDC 3300. Periferne enote so predstavljale kar dve tretjini investicije in so vključevale dva čitalnika kartic in traku, dva luknjalnika kartic in traku, vrstični tiskalnik in risalnik, štiri enote magnetnih trakov in dve enoti magnetnih diskov. V okviru IJS se je takrat kot samostojna enota oblikoval RRC Republiški računski center. Njegova naloga je bila, da upravlja s centrom in nudi v prvi vrsti računalniške zmogljivosti partnerjem. V skladu z zahtevami centra so imeli namreč partnerji in drugi naročniki svoje lastne programerske in organizatorske skupine. RRC je skrbel le za teoretično in praktično vzgojo teh skupin, za pomoč uporabnikom pa je bila organizirana tudi manjša posvetovalna skupina in ekipa, ki je skrbela za nemoteno delovanje opreme. Oprema centra se je po kapaciteti in programskih možnostih prilagajala potrebam in strukturi uporabnikov.

Računalnik v RRC je leta 1970 delal že v dveh izmenah in je opravil več kot 2000 ur, od tega polovico za Izvršni svet SRS, četrtino za Iskro, četrtino pa za Univerzo v Ljubljani in IJS. V tem času je bil to še vedno drugi največji računalnik v Jugoslaviji, njegova izkoriščenost pa daleč nad povprečjem. Nakup velikega računalnika se je tako v nasprotju s pogostimi dvomi in kritikami izkazal za smotrnega. Leta 1969 je bilo v Jugoslaviji namreč okrog 100 elektronskih računalnikov, njihova izkoriščenost pa zelo slaba predvsem zaradi pomanjkanja kvalitetnega kadra. Že ob nakupu računalnika CDC 3300 se je začelo veliko govoriti o oddaljenih povezavah in vzpostavitvi nekakšnih terminalskih centrov po državi, ki bi se vključevali v centralni računalnik in druge istovrstne velike računalnike po državi. Z vrsto velikopoteznih nakupov v naslednjih letih je center del teh idej realiziral in pridobival vse večji vpliv na razvoj računalništva pri nas. Z realizacijo druge faze pa se je leta 1971 preselil v nove prostore, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani v neposredni bližini IJS na Jadranski ulici.