Prvi računalniki v Sloveniji, 4.del - prvi elektronski računalnik

V petdesetih se je v elektroniki zgodila resnično daljnosežna revolucija, ki jo je sprožil izum tranzistorja in še posebej njegova nadaljna evolucija. Na podlagi izrazitih prednosti, od miniaturizacije in velikega napredka v zanesljivosti in kompleksnosti rešitev, pa do zmanjšane porabe električne energije in zelo poceni izdelave, so tranzistorji hitro začeli nadomeščati vakuumske elektronke na vseh področjih elektronike, tudi v računalništvu. Novi računalniki druge generacije, ki so se množično pojavili na trgu po letu 1958, so bili veliko bolj zanesljivi in prilagodljivi, predvsem pa so bili manjši, cenejši in torej dostopni precej širšemu krogu uporabnikov. V razvitem svetu so bliskovito začeli nadomeščati prvo generacijo. Tudi v Sloveniji se je v začetku šestdesetih z zamudo začelo razpravljati o nujnosti razvoja in modernizacije računske tehnike, ki je bila še vedno na ravni računskih strojev. Izdelan je bil načrt za vzpostavitev večjega elektronskega centra v okviru Zavoda za statistiko, vendar ta ni bil realiziran.

Svet za znanost SRS je nato dal pobudo, da se vzpostavi računski center pri novo ustanovljenem IMFM Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Ta naj bi skrbel za vzgojo kadrov, raziskave in razvoj teoretičnih matematičnih osnov računalništva ter operativno reševanje konkretnih matematičnih in programerskih problemov za znanost in gospodarstvo. Novembra 1962 je Računski center v skupni akciji IMFM, IJS in Iskre dobil računalnik Zuse Z-23, prvi elektronski računalnik v državi. To je bil 40-bitni računalnik srednje velikosti, sestavljen na osnovi 6700 polprevodniških diod in 2300 tranzistorjev. Njegov glavni spomin v obliki magnetnega bobna je obsegal 8192 besed, dodaten kratkoročni spomin z magnetnim jedrom pa je obsegal 256 besed. Reševal je lahko zelo kompleksne naloge in računal z več kot 80 neznankami hkrati. Programiral se je večinoma v simboličnem strojnem jeziku in višjem jeziku Algol. Računsko nalogo so matematiki v obliki enega izmed računalniku razumljivih jezikov v tem času najprej še zapisovali na roke, nato pa prek teleprinterja pretipkavali na luknjane trakove.

Računalnik je bil dostopen le majhnemu krogu visoko kvalificiranih programerjev matematikov. V IMFM se je zbrala ekipa okrog dr.Tomislava Skubica, na IJS pa je delovala ekipa pod vodstvom Antona P.Železnikarja. Do sredine leta 1963 je 9 matematikov, večinoma mladih ljudi, že opravilo izpit za operaterje, kar je zadoščalo, da so lahko polno zaposlili računalnik. Ekipa v centru je postavljala teoretične, uporabne in izobraževalne temelje računalništva pri nas. Napisali so vrsto priročnikov in študij. Izobraževali so tehniške matematike in slušatelje drugih strok, ter strokovnjake iz raziskovalnih in gospodarskih organizacij. Tako javnost kot zainteresirane v gospodarstvu in inštitucijah so poskušali seznanjati z moderno računsko tehniko. Računalništvo takrat pri nas še ni bilo uveljavljeno in njegove koristi splošno še ne prepoznane. V centru so reševali probleme za podjetja, državne organe in javne inštitucije, tako pri nas kot tudi v drugih republikah. Spisek konkretnih praktičnih aplikacij je obsežen.

V centru so bili prepričani, da kmalu po namestitvi en računalnik ne bo več zadoščal za vse znanstveno in tehnično delo, vendar pa do leta 1964 računalnik še vedno ni bil polno izkoriščen. Center se je ves čas soočal z finančnimi težavami, zaradi česar računalnika prav tako niso mogli polno izkoristiti. Njegovo delovanje je namreč ustvarjalo dolgove. IMFM ni pokril niti svojega dela kupnine, zato je računalnik takrat odplačal IJS. Ekipa IJS je imela glede na prispevan finančni delež poleg ekipe IMFM v centru na voljo večji del obratovalnega časa računalnika. Do leta 1967 je bil računalnik že iztrošen, zastarel in prepočasen za potrebe centra. Znaten del naporov so tu v petih letih obratovanja računalnika posvetili pouku. Polovico časa so namenili za raziskovalno delo, približno četrtino pa za delo s študenti iz različnih fakultet in višjih šol. Vpeljan je bil pouk programiranja v učni načrt tehniške matematike in izurili so nekaj odličnih programerjev. Preostalo četrtino časa so namenili za tehnične ekspertize reševanja problemov za gospodarske organizacije. Omembe pa so vredni tudi tečaji s praktičnimi vajami, ki jih je obiskovalo 30 univerzitetnih učiteljev različnih fakultet.

V začetku šestdesetih se je pri nas začelo tudi pionirsko delo na področju izgradnje lastnih računalnikov. Na Fakulteti za elektrotehniko so na željo Iskre in IEV Inštituta za elektrozveze v tem času usmerili študij logičnih komponent in sklopov v smer izdelave domačega računalnika po tehnologiji germanijevih tranzistorjev in diod. V letu 1961 so na tej osnovi razvili že kompletno elektronsko aritmetično enoto računalnika, nekoliko pozneje pa je bila zasnovana tudi kontrolna enota računalnika. Sprva zelo obetavno raziskovalno sodelovanje je zastalo, ko se je Iskra odločila za sodelovanje s podjetjem Zuse. V Iskri so menili, da ne bi bilo racionalno in možno organizirati skupine programerjev, ki bi v sprejemljivem časovnem in finančnem okviru postavila vso programsko osnovo računalnika. Licenčni računalnik Z-23 je bilo po drugi strani mogoče takoj praktično uporabljati, in kar je bilo takrat še bolj pomembno, izvoziti in prodati. Prototip in štirje računalniki Iskra Z-23 so bili izdelani do konca leta 1964. Po prodaji novemu lastniku, je podjetje Zuse nehalo dobavljati bistvene dele za proizvodnjo računalnikov Z-23. Proizvodnjo so tako tudi v Iskri morali ustaviti.