Prvi računalniki v Sloveniji, 1. del - računski stroji v javnih ustanovah

Na podlagi izvirnih raziskav smo v Računalniškem muzeju pripravili serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji. Prispevke o prvih računalnikih pri nas smo obogatili s povezanimi splošnimi temami, ki spremljajo razvoj tehnologije, programiranja in telekomunikacij, ter obravnavajo družbeno pomembne aspekte računalništva kot so na primer uvajanje računalnikov v javno upravo, zdravstvo in znanstveno-raziskovalno dejavnost, pa uvajanje pouka računalništva v šole in začetek študija računalništva. Nismo pa pozabili niti na delo naših znanstvenikov in inženirjev in njihove prve poskuse lastne izgradnje računalniških sistemov ter začetke serijske proizvodnje računalnikov pri nas.

O prvih računskih strojih v javnih ustanovah pri nas si bolj podrobno lahko preberete na strani računalniškega muzeja.

S tokratno objavo usmerjamo pogled v štirideseta in petdeseta, na tehnologijo računskih strojev in z njimi povezano avtomatsko obdelavo podatkov na principu luknjanih kartic. Ta kot neposredna predhodnica elektronskih računalnikov predstavlja prvi resen prodor industrijske revolucije devetnajstega stoletja tudi na področje administracije, predvsem v informacijsko intenzivni dejavnosti statistike in bančništva. Za obvladovanje gospodarstva in družbe je bila na začetku prejšnjega stoletja potrebna obdelava in interpretacija vedno večje količine podatkov. Ročno jim ni bilo več mogoče slediti, zato so se začeli razvijati postopki in pripomočki za avtomatizacijo obdelave podatkov. Sistem luknjanih kartic in računski stroji, ki jih je izumil Herman Hollerith, so bili prvič uporabljeni pri popisu prebivalstva 1890 v ZDA, potem pa so se kmalu razširili tudi v druge države in so se v naslednjih petdeset letih uveljavili kot glavni prijem za modernizacijo administracije tako v gospodarstvu kot v večini družbenih dejavnosti. Postopno so se razvile garniture strojev z različnimi funkcijami in stopnjami avtomatizacije. Imenujemo jih tudi klasične računalniške garniture. V pripravljalni fazi se je poleg luknjalnika za vnos podatkov na luknjane kartice uporabljala še verificirka za preverjanje pravilnosti zapisa podatka, duplicirka s katero je bilo možno kartice podvojevati in interpretirka s katero je bilo možno določeno luknjano kartico prevesti v čitljivo obliko/dokument. Pred obdelavo se je s sortirko in mešalko kartice s podatki lahko preuredilo ali prerazporedilo po željenem vrstnem redu ali določenem kriteriju. Čitalnik računskega stroja je nato prebiral določene podatke zapisane na seriji luknjanih kartic in po navodilu operaterja na podatkih izvajal računske operacije, rezultate pa na koncu naluknjal na kartice. Tabelirka pa je v zaključni fazi obdelave te rezultate izpisala kot številčne in črkovne podatke na vnaprej predvidenih obrazcih ali tabelah.

Tudi v Jugoslaviji se je po vojni bolj intenzivno začela uporabljati takšna obdelava po sistemu luknjanih kartic s pomočjo IBM računskih strojev. Leta 1948 je bil z njimi izveden popis prebivalstva in leta 1952 so eno izmed prvih tovrstnih naprav kupili tudi v našem Zavodu za statistiko in evidenco v Ljubljani. Popisi gospodarske dejavnosti so se vršili vse pogosteje, uvajati pa se je začela tudi strojna obdelava zemljiškega katastra. Računske stroje IBM so imeli v tem času tudi v Narodni banki, vključno z ljubljansko podružnico. Tu so si takrat zelo prizadevali, da bi čimbolj avtomatizirali poslovanje. V drugi polovici petdesetih so jih začeli uporabljati tudi nekateri drugi državni organi, kot na primer Republiški sekretariat za notranje zadeve, ki je strojno obdeloval podatke posameznih kartotek in evidenc. V začetku šestdesetih so z obdelavo nekaterih statističnih podatkov začeli tudi v Zavodu za zdravstveno varstvo. Začelo se je že razpravljati o širšem uvajanju obdelave podatkov v javno upravo in o novih elektronskih sistemih, na primer za register prebivalstva z vsemi potrebnimi evidencami in kartotekami, pri finančnih in davčnih službah, pri problematiki gradbeništva in urbanima in v dokumentacijski službi, vendar pa so se vsi ti projekti začeli izvajati šele konec šestdesetih. Leta 1964 so nov elektronski računski stroj Univac kupili tudi v takrat ustanovljeni Službi družbenega knjigovodstva v Ljubljani, kjer so z njim izvajali kontrolo periodičnih in zaključnih računov. Uporaba računskih strojev je bila izredno zahtevna in zaradi pomanjkanja znanja še posebej pri nas omejena. Običajen način njihovega programiranja prek ožičenja nadzornih plošč in načrtovanja toka podatkov je bil namreč zelo zapleten in je zahteval veliko truda in znanja. V bolj razvitih državah, predvsem v ZDA, so se v petdesetih že pojavili prvi pravi računalniki, ki so omogočali reševanje veliko bolj kompleksnih problemov. Izgradnja prvega elektronskega računalnika pa se je začela tudi v Beogradu in je bila zaključena do leta 1960, ko smo v državi dobili tudi prvi uvoženi elektronski računalnik.