Vladavina pravosodja

Nekateri ste verjetno že slišali za famozno spomladansko sodbo Vrhovnega sodišča, s katero so odločili, da Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) več ni mogoče uporabljati za dostop do dokumentov, ki se nahajajo v sodnih in tožilskih spisih. S tem sta ZDIJZ in njemu sorodni Zakon o medijih (ZMed) v razmerju do sodne veje oblasti praktično odmrla. Pridobiti neko sodbo zaradi priprave novinarskega članka ali pa zato, da bi dobili vpogled v to, kaj si sodstvo misli o vladnih COVID-19 odlokih, je čez noč postalo skoraj nemogoče.

Poglejmo najprej, za kaj je šlo v omenjeni zadevi. Gospa je bila obravnavana v predkazenskem postopku, ovadbo pa je državno tožilstvo zavrglo. Nato je želela pridobiti ovadbo, zato je vložila zahtevo za informacijo javnega značaja, s katero je zahtevala pridobitev ovadbe (o absurdnosti uporabe ZDIJZ za dostop do ovadbe zoper samega sebe na tem mestu ne bi izgubljali besed). Tožilstvo se je odločilo, da ji dokumenta ne da, ker se je dejansko stanje iz ovadbe delno prekriva z zahtevo za preiskavo, ki jo je tožilstvo vložilo na sodišče. Resnici na ljubo - to je najverjetneje tudi razlog, zakaj je ovadbo sploh želela pridobiti. Gospa se je nato obrnila na Informacijskega pooblaščenca, ki ji je pritrdil, Tožilstvo je odločbo izpodbijalo pred Upravnim sodiščem, kjer je propadlo (tehnični termin za izgubljeno tožbo), nakar je vložilo revizijo na Vrhovno sodišče. Kjer je končno uspelo.

Sodna veja oblasti se je zavila v temo in bila ob vsem tem na to še zelo ponosna. Zaverovani v dejstvo, da zaradi svoje ustavno zajamčene neodvisnosti nimajo nobene odgovornosti do ljudstva, v katerega imenu izrekajo svoje sodbe, so v spremljajoči izjavi za javnosti zapisali še, da z njihovo odločitvijo nikakor ni neutemeljeno poseženo v transparentnost sodstva. Čakaj, kako zdaj? No, po njihovo naj bi obstajali tudi drugi mehanizmi za zagotavljanje te transparentnosti. Npr. tako, da greste poslušati sodno obravnavo (no razen sedaj, ko tega zaradi COVID-19 ne smete). Ali s tem, da bodo pa tiste sodbe, za katere oni sami ocenijo, da bi jih bilo treba objaviti, vseeno objavili, pa čeprav ne bo javnost imela nobenega pravnega interesa za dostop do njih (npr. sodbo v zadevi "J.J. proti M.Š.P.", ki so jo mesec dni prej objavili zaradi njene "velike odmevnosti v javnosti").

Če se vam je zdelo, da so bili te sodbe v prvi vrsti najbolj veseli tisti zaposleni v sodstvu, katerih dotedanja naloga je bila odgovarjati na ZDIJZ zahtevke, se seveda niste zmotili. Veselje je bilo prešerno. Po novem jim ZDIJZ zahtevkov sploh ni bilo treba obravnavati. Namesto tega so lahko v vsega nekaj stavkih odpisali, da dokumenta ne dajo, pritožbe pa da se zbirajo v košu za smeti (okrogli fascikel).

Da se takšne dobre ideje širijo hitro, kaže tudi dejstvo, da je razlago iz sodbe posvojilo tudi Ustavno sodišče, ko je nekdo hotel dobiti vse zahteve za presojo ustavnosti, ki so jih sprožili državni organi. Žal jim je potem žur pokvaril Informacijski pooblaščenec, ki je njihovo odločitev razveljavil in jim jo vrnil v ponovno odločanje. Ustavno sodišče namreč ni vajeno, da bi njihove odločitve padale kje drugje kot na ESČP, tako da je bila to še kar blamaža. Franz Kafka bi bil ponosen.

Kot se je torej izkazalo, ustavna pravica do lastnega tempa, ki je je pred leti eden od sodnikov očital izvršilni veji oblasti, vsekakor velja tudi za sodstvo samo.

A če se vrnemo k stvari. Na kakšne argumente pa se je v svoji sodbi opiralo Vrhovno sodišče? V samem bistvu na to, da je preprosto preveč tvegano, da bi sleherniku kar dovolili vpogled v sodni spis, saj je možnosti za zlorabo več kot preveč. Sodni spis namreč vsebuje veliko več kot le sodbo. Tu so vse vloge strank, obtožnica, dokazi, vabila, vročilnice, izvedenska mnenja, zdravniška opravičila ... vsi ti dokumenti so polni občutljivih podatkov, ki nikakor ne smejo pasti v roke javnosti.

A ob že malo bolj podrobnem pogledu se takoj vidi, da je ta argument iz trte izvit. Ustvarjalci ZDIJZ so namreč temeljito poskrbeli, da ne bi v javnost prišli dokumenti, ki tja ne bi spadali. Dokumenti, ki se nanašajo na še tekoče sodne postopke, ali pa postopke kazenskega pregona, so namreč izvzeti, v kolikor bi njihova objava lahko negativno vplivala na te postopke. Prav tako je določena široka izjema zaradi varovanja osebnih podatkov, ki se jo v praksi bere tako široko, da je to že kar absurdno. Če npr. prosite za sodbo v zvezi z poimensko določeno osebo (npr. v zvezi z "J.J."), boste zavrnjeni, ker da zdaj sodbe več ni mogoče anonimizirati na način, da se več ne bi dalo videti, na kaga se nanaša. Če pa prosite za isto sodbo po opravilni številki, jo boste brez večjih težav dobili. Kdo bi to razumel? No, v glavnem: skrbi, da bi kdo na podlagi ZDIJZ dobil kaj preveč, preprosto niso utemeljene. Kvečjemu se namreč dobi kaj premalo ali pa predvsem kaj (tri ali štiri leta) prepozno. Razen seveda, če se sodstvo ali tožilstvo odloči kaj samo objaviti. Kot npr. kazenske ovadbe zoper župane večjih slovenskih občin, zoper katere jim zaradi lastne počasnosti ni uspelo dobiti obsodbe, ali pa sodbe zoper že omenjenega J.J., ker jih ta tako rad kritizira. To je ta enakost pred zakonom.

Na srečo sodišče veliko sodb objavi na spletnih straneh. Skoraj bi rekli, da jih objavi veliko. Vendar že bežen pogled v sodno prakso pokaže, da se ne objavljajo prvostopenjske sodbe, vsekakor se ne objavljajo vse drugostopenjske. K objavi sodb so sodišča zavezana na podlagi Sodnega reda. Objaviti bi bilo treba bistveno več sodb, kot se jih trenutno objavlja, pa tudi vpisnike in podobno. Sodišča te določbe in obveznosti gladko ignorirajo že nekaj let (glej 6. in 7. člen Sodnega reda).

Zakaj so te stvari pomembne

V nekih drugih časih smo imeli državo, ki je imela javni in tajni Uradni list. Javne in tajne predpise. Tajne predpise se je dalo kršiti in to seveda nevede. In potem je sledila tudi tajna sodba. Danes smo v drugih časih, že zdavnaj smo se dogovorili, da se tajnega sodstva ne gremo več. "Sodbe se izrekajo javno", smo zapisali celo v Ustavo -- eno od izhodišč našega pravnega reda. Takrat smo se tudi dogovorili, da lahko vsakdo dobi informacijo javnega značaja. Zato je “prelomna” sodba Vrhovnega sodišča res prelomna.

Transparentnost je temelj na katerem pravna država stoji ali pade. Za zdaj kaže, da ne stoji prav stabilno. Vendar pa se je vladajoča struktura zganila. Sprejeta je bila sprememba 128. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa uporabo ZDIJZ tudi za dokumente iz kazenskih spisov. Prav tako pa so poslanci vladi naložili, naj spremeni ZDIJZ in ji hkrati tudi povedali kako, da ne bo dvoma. Sodbe morajo biti javne. ZDIJZ bo treba popraviti tako, da bo v delu, kjer zakon taksativno navaja, katere informacije javnega značaja je vsak organ dolžan posredovati v svetovni splet, dodajo tudi vse pravnomočne sodbe vseh sodišč na vseh stopnjah, razen zakonsko predvidenih izjem. Ta zahteva je bistveno zahtevnejša od tiste, ki jo postavlja Sodni red. Sodni red namreč ne zahteva objave prav vseh sodb, vsaj ne prvostopenjskih sodb. Kot kaže se stvari spreminjajo.

Želja po manj dela z zahtevnimi strankami, ki vedno nekaj hočejo in po manj dopisovanja z Informacijskim pooblaščencem, se je sodstvu in tožilstvu vrnila kot bumerang. V obraz. Prelomne sodbe pač prelomijo kakšno stvar. Tokrat je to bilo potrpljenje zakonodajne veje oblasti. Danes bi verjetno vsi vpleteni raje omogočili dostop do tiste zavržene ovadbe.