Telekonference in videoklici so za možgane naporni

Med karanteno ni potekal le največji eksperiment dela in šolanja na daljavo, temveč predvsem eksperiment, kako se obnesejo orodja za videokonference in kako to sprejemajo ljudje. V teoriji zveni udobno: ni treba nikamor niti, le v udoben stol se zleknemo in že se pogovarjamo. V praksi pa so takšni pogovori bolj izčrpavajoči kakor interakcije v resničnem življenju, piše National Geographic. Razlogov je več, vse pa lahko zvedemo na en skupni imenovalec: umanjkajo detajli, ki v normalnem pogovoru povedo vsaj toliko informacije kakor besede. V angleščini je posledica dobila svoje ime: Zoom fatigue oziroma utrujenost od Zooma, čeprav je namenskih aplikacij precej več.

Številne raziskave kažejo, da so virtualni pogovori resnično težavni za ljudi, kar ljudi preseneča, je povedal Andrew Franklin z Univerze Norfolk State v Virginiji. Na voljo namreč nimamo številnih malenkosti, ki jih naši možgani brez truda in podzavestno zaznavajo pri normalnem pogovoru v živo: obrazna mimika, geste. Prav tako zaradi slabih povezav včasih izgubimo tudi nekaj jasnosti pri verbalnih komponentah, zaradi česar je razumevanje slabše. Še večji problem so telekonference z več udeleženci, saj bodisi gledamo le enega govorca bodisi vidimo pomanjšanje sličice vseh (tudi govorca). V noben primeru ne dobimo informacij, kot bi jih v živo.

Temu psihologi pravijo stalna delna pozornost in pomeni, da se ves čas posvečamo več aktivnostim, a nobeni popolnoma osredotočeno. To je za možgane zelo zahtevno in stresno, hkrati pa trpi tudi kakovost opravljenega dela. V resničnem življenju se to tudi dogaja, a se temu lahko poizkusimo izogniti. Pri telekonferencah z več udeleženci, ki jih vidimo hkrati na zaslonu, je to po definiciji del konference. Če pa vse ostale udeležence odstranimo z zaslona, spet nimamo informacije o tem, kako se odzivajo, kjer bi nam v resničnem življenju pomagal periferni vid.

Zanimivo pa je, da obstaja majhna skupina ljudi, ki jim trenutne razmere ustrezajo. Kdor ima težave s pogovarjanjem v živo, na primer ljudje z avtizmom, za katere je v okolju dražljajev preveč, se bo v telekonferenci počutil bolje. Prav tako telekonference pomenijo, da je manj z delom nepovezanega kramljanja, ki je sicer pomembno za tkanje odnosov, a je za avtiste težavno ali celo nemogoče, predvsem pa moteče. Claude Normand z Univerze Québec Outaouais na primer pojasni, da imajo avtisti v pogovorih v živo problem, ker ne zaznajo majhnih namigov, kdaj so na vrsti, da kaj povedo. Pri telekonferencah, kjer imamo zamik, je to jasneje, kar si ljudje izrecno dajo vedeti, kdo je na vrsti.