Druga ozdravitev HIV-a v zgodovini

Čeprav HIV ne velja več za smrtno obsodbo, saj z jemanjem protivirusnih zdravil okuženi živijo skoraj normalno dolgo, pa okužbe ne moremo ozdraviti. Edini, ki je bil potrjeno okužen s HIV in kasneje popolnoma pozdravljen, je bil doslej berlinski bolnik oziroma Timothy Ray Brown. Američanu, ki je bil diagnosticiran s HIV-om leta 1995 in je odtlej prejemal protivirusna zdravila, so leta 2006 diagnosticirali akutno mieloblastno levkemijo (AML). V Berlinu so ga zdravili s presaditvijo celic kostnega mozga, ki pa jih je daroval donor z mutacijo receptorja CCR5 (delecija 32). Izvedli so dve presaditvi. Ko je Brown po prvi nehal jemati protivirusna zdravila, je število njegovih belih krvničk naraslo, titer virusa pa je padel pod mejo zaznave. Tako je ostalo vse odtlej, čeprav ni več jemal zdravil.

Danes imamo pred seboj drugi tovrstni primer, in sicer londonskega bolnika, o čemer piše tudi Nature. Gre za osebo, ki že 18 mesecev ne jemlje protivirusnih zdravil, in še vedno nima zaznavnih titrov virusa. Ozdravitev je potekala na enak način kakor pri Brownu pred 12 leti, in sicer je šlo za presaditev matičnih celic iz kostnega mozga. Tudi ta bolnik je imel obliko krvnega raka, ki je niso mogli pozdraviti z obsevanjem, zato so mu uničili kostni mozeg in mu presadili darovalčevega. Tudi to pot so izbrali darovalca, ki je imel mutacijo na genu ccr5. Rezultat je bila ozdravitev.

Ta gen smo nazadnje omenjali v zgodbi o gensko spremenjenih kitajskih dvojčicah. Kdor ima obe kopiji gena okvarjeni (homozigotna mutacija), je zelo verjetno odporen na HIV. Približno odstotek Evropejcev ima to mutacijo, zlasti pogosta pa je v Severni Evropi. Gen namreč kodira istoimenski protein, ki predstavlja receptor na zunanji membrani belih krvničk. Izbris baznih parov (∆32) pomeni, da je protein nefunkcionalen. Ker ga HIV uporablja za vstop v celico, so ljudje s to mutacijo odporni na večino sevov HIV-a (ne pa na vse, saj nekateri uporabljajo druge receptorje, denimo CXCR4). Mimogrede, ta mutacija tudi poveča tveganje za okužbo z nekaterimi drugimi boleznimi, denimo klopni encefalitis in virus Zahodnega Nila. Pri ljudeh neevropskega porekla mutacije praktično ne najdemo.

Londonski bolnik je 16 mesecev po presaditvi prenehal jemati protivirusna zdravila, še 18 mesecev pozneje (zdaj) pa so objavili, da je še vedno ozdravljen. Obstajajo sicer polemike, ali gre za funkcionalno zdravilo (HIV ni več zaznaven in nevaren, a je še vedno prisoten) ali za popolno zdravila (HIV-a ni več v telesu), a za zdravje bolnika to ni zelo pomembno - je pa seveda za kužnost.

To seveda še ne pomeni, da smo iznašli praktično uporabo zdravilo za HIV. Uničenje lastnega kostnega mozga in presaditev od darovalca je hud poseg, ki ima lahko številne stranske učinke in komplikacije. Za sicer zdravega posameznika, ki nima raka, je tveganje zaradi presaditve bistveno večje kakor je ob jemanju protivirusnih zdravil do konca življenja. Po drugi strani pa je res, da bi bilo ljudem, ki tako ali tako potrebujejo presaditev kostnega mozga, smiselno poiskati darovalce s to mutacijo, pravi Graham Cooke z Imperial College London. Tudi Gero Hütter, ki je zdravil prvega bolnika v Berlinu, se strinja, da je poseg preveč tvegan, da bi bil uporaben kot zdravilo.

Vseeno pa je to izjemno pomembno odkritje. Prvič, primer v Berlinu pred 12 leti ni bil naključje ali slučajni uspeh, temveč ponovljiv eksperiment. Hkrati pa bo to vzpodbuda za nadaljnje raziskave na tem področju, ki se bodo verjetno še bolj osredotočile na gen ccr5. Po eni strani lahko pričakujemo zdravila, ki bodo izkoriščala to občutljivost virusa na prisotnost delujočega proteina CCR5, po drugi strani pa na vrata trkajo tehnologije za gensko manipulacijo, tudi odraslih, posameznikov. HIV je iz smrtne obsodbe postal obvladljivo stanje, morda pa bo kmalu postal preteklost.