Osemterabajtni diski primerljive zanesljivosti kakor manjši bratje

Navajeni smo že, da ponudnik gostovanja podatkov Backblaze vsako četrtletje objavi statistiko zanesljivosti diskov, ki jih uporabljajo za svoje delo. Resda so obratovalni pogoji tam precej neizprosni, a gre zaradi velikega števila diskov (70.000) in več modelov vseeno za statistično pomembne podatke, ki primerjavo med modeli omogočajo bistveno pravilneje kakor posamezne anekdote (ne)zadovoljnih uporabnikov. Niso pa te številke absolutne v smislu, da bosta tudi v domačem okolju letno umrla na primer dva odstotka diskov. Analiza v zadnjem četrtletju je zanimiva zato, ker so prvikrat imeli dovolj 8-TB diskov, da smo dobili prve zaključke o zanesljivosti teh večjih diskov.

Na pamet bi namreč pričakovali pa vsaj razumeli, če bi bili ti diski bolj občutljivi oziroma pokvarljivi. HGST jih namreč napolni s helijem, Seagate pa uporablja posebno tehnologijo zapisa podatkov, ki so delno prekriti (SMR). Več eksotičnih tehnologij skupaj z materialom, prignanim do skrajnih meja sposobnosti, pa predstavlja večji potencial, da kaj odpove.

Diski obeh proizvajalcev so se odrezali podobni, saj je bil letni delež pokvarjenih pri HGST 3,2 odstotka, pri Seagatu pa 3,3 odstotka. To je povsem primerljivo z manjšimi diski iz Seagata, Toshibe in WDC, kjer se ti deleži gibljejo med 1,4 in 9,0 odstotka. Nekoliko izstopajo le HGST-jevi diski, kjer imajo manjši modeli tipično manj kot 1-odstotni izpad, vsi pa pod 2,0. Zlasti 2- in 3-TB modela iz HGST-ja sta tako zanesljiva, da jih Backblaze upokojuje zaradi prihranka prostora, ki ga dobijo z uporabo 8-TB diskov, in ne zaradi pomislekov glede zanesljivosti.