Nobelova nagrada 2015 za ekonomijo za analizo potrošnje, revščine in blaginje

V Stockholmu so danes razglasili še zadnjega prejemnika letošnje Nobelove nagrade. Za dosežke na področju ekonomije bo nagrado prejel Angus Deaton za analizo potrošnje, revščine in blaginje. Nagrado podeljuje švedska centralna banka in ne sodi med izvirnih pet Nobelovih nagrad, saj je Alfred Nobel ni predvidel v svoji oporoki. Podeljujejo jo od leta 1968 in se imenuje tudi nagrada v spomin Alfreda Nobela.

Deaton je nagrado prejel za tri dosežke. Okrog leta 1980 sta z John Muellbauerjem postavila sistem za oceno povpraševanja po različnih dobrinah (Almost Ideal Demand System), kasneje je raziskoval povezavo med potrošnjo in dohodkom, v zadnjih letih pa je z vprašalniki meril življenjski standard in revščino v deželah v razvoju. Njegovo delo je poglobilo razumevanje, kako potrošnja izdelkov in storitev vpliva na blaginjo v družbi. Odkril je povezave med individualnimi odločitvami potrošnikov in končnimi vplivi na celotno gospodarstvo.

V 60. in 70. letih so ekonomisti predpostavili vrsto teorij za opis povpraševanja, a nobena ni dovolj dobro opisala spreminjanja povpraševanja s ceno, dohodkom in demografskimi faktorji. Deaton je pokazal, da so bili ti sistemi preveč ozki in da so od potrošnikov pričakovali preveč uniformno obnašanje, zato niso bili uspešni. Z Muellbauerjem star razvila Almost Ideal Demand System, ki je imel več fleksibilnosti in je z nadaljnjimi popravki bolje opisoval obnašanje potrošnikov, tako da je še danes eno izmed standardnih orodij v ekonomiji. Sistem dobro pokaže razdelitev odhodkov gospodinjstva, ne napove pa, kolikšen delež prihodkov se namenja za potrošnjo.

Milton Friedman je v 50. letih postavil hipotezo konstantnega prihodka, s katero je poizkusil razložiti potrošnjo. Teorija upošteva ne le trenutnega prihodka, temveč tudi pričakovani prihodnji. Kadar je ta večji od trenutnega, gospodinjstva trošijo na kredit, sicer pa večji delež prihodkov namenjajo varčevanju. Franco Modigliani je razvil analogen model, ki prav tako opisuje, kako želijo potrošniki porabo skozi daljše obdobje uravnotežiti. Deaton je pokazal, da iz teorije sledi, da bo poraba nihala bolj kakor prihodek, kar je v nasprotju z empiričnimi podatki - to imenujemo Deatonov paradoks. Deaton je pokazal, kako ga je mogoče razrešiti, če podrobneje obravnavamo prihodek in potrošnjo posameznika in se ne omejimo le na agregatne količine. V zadnjih letih je Deaton proučeval potrošnjo in revščino v deželah v razvoju, kjer se je posvetil zbiranju podatkov in analizi načinov za zbiranje podatkov.