Kubanski streetnet

Kubanski internet je zavoljo dolgoletnega trgovinskega embarga s strani ZDA zasoljeno drag, počasen, močno nadzorovan in posledično dostopen le majhnemu dele populacije. S pojavom cenenih satelitskih telefonov, ki jih tamkajšnji populaciji večinoma zagotavljajo in plačujejo kar sorodniki iz ZDA, se stvari sicer izboljšujejo, a le počasi.

Se je pa v Havani pojavila zanimiva alternativa - s strani skupnosti organizirano in s ceneno opremo izgrajeno avtonomno omrežje, ki sicer nima prave povezave do "interneta", vendar pa povsem lepo služi prostočasnim aktivnostim njegovih 9000 uporabnikov - branju novic, klepetu, izmenjavi slik, igranju večigralskih iger, deljenju (verjetno s čolni pretihotapljenih) avtorsko zaščitenih datotek.

"SNet" oz. "streetnet", kot se omrežje imenuje, temelji na napol zakonitem omrežju nad ulicami speljanih ethernet kablov oz. wifi anten. Postavili so ga uporabniki sami, s pomočjo poceni opreme, pretihotapljene iz ZDA ob pomoči tamkajšnje izseljenske skupnosti. Uradno namreč ameriške opreme na otoku ni dovoljeno prodajati (to se sicer zna spremeniti).

Po tipologiji gre za t.i. mesh omrežja, kjer udeleženci omrežja pomagajo pri prenosu prometa, čeprav hrbtenico še vedno tvoji nekaj večjih in pametno postavljenih enot (node), ki so medsebojno povezane z usmerjenimi wifi antenami. Cena opreme za eno enoto je okoli 200 dolarjev, kar je za povprečno kubansko plačo (25 dolarjev) še vedno veliko, a kot rečeno, s pomočjo izseljencev se da marsikaj, obenem pa si eno dostopno točko lahko deli po več družin.

Omrežje obstaja že od l. 2001, ko ga je začelo nekaj tehnološko bolj ozaveščenih zanesenjakov. Od takrat je počasi zraslo na zdajšnjih 9000 in nekaj enot. Neposrednega dostopa do nam vidnih internetnih storitev ni. Podmorskih povezav do Kupe je malo in še te so rezervirane predvsem za vladne potrebe, oz. za drag in dobro reguliran trg vladno odobrenih wifi kavarn. A udeležencev to kaj posebej ne moti. Postavili so si lastno kopijo Wikipedie, lastne storitve za klepet in lastna socialna omrežja. Številne računalniške igre podpirajo omogočajo večigralstvo na lastnih strežnikih, kar tudi ni problem. Prav tako ne izmenjava datotek.

Oblasti za obstoj omrežja vedo in ga deloma tudi regulirajo. Nad vsebinami bdi manjša skupina cenzorjev, ki skrbijo, da promet ne omrežju ne dobi preveč politične ali pornografske narave. Dokler je tako, uradnih problemov ni. In uporabnikov ta omejitev zgleda niti ne moti.

Velja povedati, da je bil podoben koncept preizkušen tudi pri nas doma. Odprto brezžično omrežje kiberpipa.net žal več ne deluje, njegov neuradni naslednik Wlan Slovenija pa še živi z nekaj sto node-i širom Slovenije, čeprav je poudarek bolj na deljenju svoje obstoječe internetne povezave z drugimi.