Komuniciranje brez komunikacijske infrastrukture

Pred nekaj dnevi se je na spletišču Github, ki je namenjeno gostovanju in skupinskemu razvoju programske kode (odprtokodni projeti lahko gostujejo brezplačno) pojavila programska koda in navodila za namestitev in uporabo sistema Airchat.

Airchat, ki ga reklamirajo pod sloganom "Free Communications For Everyone" je nekakšen programski modem. Gre za aplikacijo, ki digitalne podatke pretvori v serijo zvokov, ki jih je mogoče oddajati preko zvočnika ali preko radijskega oddajnika, na drugi strani pa sprejete zvoke demodulira nazaj v digitalne podatke. Na ta način omogoča izmenjavo sporočil preko kakršnekoli radijske, telefonske ali druge povezave, ki omogoča prenos zvoka. Seveda je poleg povezave eden na enega mogoče tudi oddajanje sporočil iz enega vira na več prejemnikov hkrati.

Poleg aplikacije, ki digitalne podatke pretvori v zvok in predvaja s pomočjo zvočne kartice, potrebujemo še napravo, ki omogoča prenos preko radijske (ali telefonske) povezave. Avtorji programa trdijo, da so s pomočjo cenenih kitajskih "walkie-talkie" radijskih naprav uspeli podatke prenašati na velike razdalje - tako naj bi (brez internetne povezave, zgolj preko Airchat sistema) igrali šah na razdalji preko 280 km, 3D tiskali na razdalji več kot 100 km, itd. Kot se spodobi, so sporočila lahko tudi šifrirana. Video predstavitev aplikacije je objavljena na Vimeu.

Čeprav je tovrsten način komuniciranja zelo zanimiv, zlasti zato, ker otežuje prisluškovanje, pa je ena njegovih glavnih težav v tem, da prenos podatkov poteka počasi. Pasovna širina tako moduliranih podatkov preko cenenih radijskih naprav je omejena. Avtor aplikacije je sicer mnenja, da smo sodobni uporabniki pasovno širino zamenjali za svobodo. S tem se je mogoče strinjati, vendar je posledica omejene pasovne širine Airchat sistema tudi omejena uporabnost tega sistema v praksi. Sistem namreč omogoča zgolj prenos krajših sporočil, v prihodnosti verjetno še slik ter morda tudi zvoka. Pošiljanje večjih količin podatkov pa zaenkrat odpade (teoretično bi za povečanje pasovne širine lahko simultano uporabili večje število kanalov).

Kljub temu pa obstajajo nekateri primeri, ko je tovrstna komunikacija lahko še kako uporabna. Na primer v vojni (Sirija), območjih stalnega konflikta (Darfur) ali ob naravnih katastrofah. Z uporabo miniaturnih računalnikov kot npr. Raspberry Pi, bi takšne naprave lahko postale zelo uporaben pripomoček za komunikacijo na terenu. In to komunikacije, ki je neodvisna od obstoječe komunikacijske infrastrukture. Konec koncev je s pomočjo Raspberry Pi-ja mogoče izdelati celo svoj lasten pametni telefon - vključno z zaslonom na dotik.

Podoben projekt je tudi Quietnet, ki omogoča izmenjavo sporočil preko podobnega načina prenosa podatkov, le da ta poteka neposredno preko zvočnikov in mikrofona. Za prenos se uporabljajo visoki toni (frekvence blizu ultrazvoka, okrog 19kHz), ki jih še zmorejo oddajati zvočniki na običajnem prenosniku, za človeško uho pa so neslišni (hkrati pa na tem zvočnem spektru ni prav dosti motečega hrupa).

Prenos poteka na relativno kratke razdalje, je pa na ta način mogoče (razmeroma neopazno) komunicirati npr. v kiberkavarni ali knjižnici brez uporabe internetne, Wi-Fi, Bluetooth ali druge radijske povezave. Naj sicer omenimo, da Qietnet v trenutni različici ne uporablja šifriranega prenosa podatkov, kar pomeni, da bi ameriški FBI Anno Chapman in ostale ruske speče agente na svojem ozemlju vseeno lahko ujel pri komuniciranju.

Kljub temu, da tovrstni načini komunikacije za širšo publiko niso zanimivi, pa jih je vredno razvijati in spoznavati. Že zato, ker so ti sistemi relativno robustni, neodvisni od obstoječe komunikacijske infrastrukture ter omogočajo šifrirano ter težje zaznavno komunikacijo. Morda jih bomo nekega dne krvavo potrebovali.