Ariel Dorfman in Armand Mattelart: Kako brati Jaka Racmana (1971)

Stric Skopušnik je stric Jake Racmana. Babica Katica je Jakova teta, a ni Skopušnikova žena. Lepi Šime je Skopušnikov nečak, Jaka je stric Paka, Žaka in Maka. Mini in Jakica sta dekleti in večni zaročenki Jake in Mikija Miške. Tudi onidve sta obdani s po tremi nečakinjami. V svetu Walta Disneyja ni bioloških staršev ali otrok, mater ali očetov.

Ti nenavadni sorodniki se v stripih pogosto odpravijo na pustolovske pohode in v eksotičnih (divjih) koncih sveta iščejo zaklade. Najdeni zakladi nimajo preteklosti. Nihče ni izkopal zlata, izdelal nakita ali častil svetih podob, zato nimajo lastnika. Ne pripadajo lahkovernim domačinom, ki se ne zavedajo njihove vrednosti. Vrednost – in z njo smisel – dobijo šele, ko jih „rešijo“ Disneyjevi junaki in pospravijo v veliki trezor strica Skopušnika.

Liki brez zgodovine si prisvajajo zaklade brez zgodovine. Nihče ne proizvaja in nikogar ne izkorišča. Sta le kopičenje in potrošnja. Zveni znano?

Waltu Disneyju in njegovemu imperiju zabave so kritiki očitali marsikaj: čistunstvo, konzervativizem, ameriški kulturni imperializem, krajo tujih zamisli, zlorabo avtorskih pravic in zlorabo tržnega položaja. Ariel Dorfman in Armand Mattelart pa sta v navodilih za branje Jaka Racmana (slovenski prevod je izšel 2007 pri založbi Maska) napisala precej radikalnejšo kritiko stripovskih junakov, in med drugim pojasnila, zakaj za nenavadna sorodstvena razmerja ni krivo predvsem Waltovo čistunstvo.

Avtorja sta knjigo ustvarjala v zelo posebnih zgodovinskih in političnih okoliščinah. V začetku sedemdesetih let je oblast v Čilu prevzela socialistična vlada predsednika Salvadora Allendeja. Allendejevi socialisti niso zagovarjali samo ekonomske osamosvojitve od ZDA, ampak tudi kulturno.

Dorfman in Mattelart sta sodelovala pri izobraževalnih in kulturnih reformah ter med drugim problematizirala prevlado ameriške popularne kulture v kinematografih in stripih. V Jaki Racmanu nista videla samo nedolžnega otroškega junaka, ampak sta v analizi Disneyjevih zgodb pokazala, kako zelo je v njih navzoč imperialističen pogled, ki opravičuje zahodno (zlasti ameriško) ekonomsko izkoriščanje južne Amerike. Lokalni prebivalci so bili vedno prikazani kot nedolžni in nevedni divjaki brez zgodovine, ki niso vedeli, kaj početi s svojimi naravnimi in drugimi bogastvi, ampak so hvaležno pričakali tuje „rešitelje“. Hkrati so Disneyjevi stripi poskrbeli tudi za popolno nevidnost delavskega razreda, saj so prebivalci Račjigrada samo kopičili in trošili denar, ki ni prišel od nikoder, in kupovali izdelke, ki jih ni nihče izdelal. Njihovi potrošniški užitki so bili zato brez greha. Nihče ni bil nikoli izkoriščan, nihče prikrajšan in nihče ni trpel.

Enajstega septembra 1973 se je v Čilu začel vojaški državni udar in hunta je pod vodstvom generala Pinocheta zrušila Allendejevo vlado. Allende ni preživel udara, prav tako številne oporečnike, ki niso pravočasno pobegnili iz države. Za Dorfmana in Mattelarta se je začelo izgnanstvo, knjiga pa je bila dolgo prepovedana in (dobesedno) sežgana na grmadi. V ZDA jo ni upal zaradi strahu pred Disneyjem izdati noben založnik, omejen je bil celo njen uvoz. Radikalna kritika Disneyjeve potrošniške utopije je bila za Američane tedaj prehuda in tudi danes vzbuja enako streznjujoče nelagodje.