Britanska obveščevalna zbirala posnetke s spletnih kamer

V Orwellovem romanu 1984 imajo vsi prebivalci Oceanije v dnevni sobi telekran, ki poleg gledanja televizije tudi Partiji omogoča, da pogleda v vsako dnevno sobo. Izključiti ga ni mogoče, če nisi v Ožji partiji. Orwell je bil velik vizionar, saj je glavni junak Winston Smith živel na Otoku; sedaj nova Snowdnova razkritja pričajo, da britanska obveščevalna agencija GCHQ prek računalnikov počne skorajda isto.

Guardian razkriva, da je med leti 2008 in 2012 v Veliki Britaniji tekel program Optic Nerve, ki je GCHQ omogočal prestrezanje vsebine videokonferenc, ki so jih prek spletnih kamer z Yahoojevim webchatom opravljali uporabniki. Program je neselektivno, kar prevedeno pomeni vsem in vsakomur, ne glede na dejanske tarče, zajemal sliko kamere vsakih pet minut in jo poslal na strežnike GCHQ. Tako so zbrali posnetke 1,8 milijona uporabnikov storitve.

Yahoo je povedal, da za to početje ni vedel, in ga je najostreje obsodil. GCHQ, ki je zajemala taka posnetke svojih državljanov kakor tujcev in jih morda tudi delila z NSA (jasno je, da je NSA za projekt vedela, ni pa znano, koliko zbranih podatkov so delili), vztraja, da so bili ti ukrepi nujni, sorazmerni z nevarnostjo in v skladu z zakonodajo.

Nabranih posnetkov je bilo res veliko, tako da so zbirko primerjali s policijsko bazo posnetkov aretiranih oseb (mugshot). Glavni problem je bil obrzdati dotok podatkov, zato so zajemanje omejili na vsakih pet minut, sicer bi bilo vseh podatkov preveč. Veliko zbranih posnetkov je bilo pornografske narave (po oceni GCHQ okrog sedem odstotkov), s čimer so imeli še dodatne težave. Da ne bi analitiki brez potrebe gledali golih teles - ne, ker bi bili tako spodobni, temveč ker je to za obveščevalne namene neuporabno, če ravno ne zasačiš kakšnega pomembnega politika ali gospodarstvenika - so morali izdelati filtre, ki bi samodejno označevali te posnetke. Ker računalnik ne loči med kožo na obrazu in kje niže, so imeli s temi filtri veliko težav.

Zato so dostop do podatkov nekoliko omejili, in sicer so imeli analitiki neomejen dostop do metapodatkov posameznega posnetka. Dejanski posnetek pa so videli le, če je bilo uporabniško ime podobno imenu kakšne znane tarče oziroma sumljive osebe.

Dokumenti kažejo, da je GCHQ razmišljala o nadgradnji programa. Optic Nerve je bil le eden izmed programov za zbiranje biometričnih podatkov. V dokumentih zasledimo tudi omembe Kinectove kamere, ki bi jo lahko uporabili za pridobivanje podatkov. GCHQ in NSA sta poleg zbiranja spletnih posnetkov sestavljala orodja za natančnejše prepoznavanje obrazov, a ni jasno, kako daleč je projekt.

GCHQ in NSA očitkov ne komentirata. GCHQ izjavlja, da je vso delo v skladu z zakonodajo in pod strogim nadzorom. NSA je podala le pavšalni odgovor, da drugih obveščevalnih agencij niso prosili za podatke, ki jih sami ne smejo zbirati (NSA ne sme vohuniti za ameriškimi državljani), ne zanikajo pa splošnega sodelovanja z GCHQ, kar ni nič novega.

Psi lajajo, karavana gre dalje.