Mnenje: omrežna nevtralnost ne obstaja

Operaterji so kot zainteresirana javnost predlagali umik vseh določb o omrežni nevtralnosti iz osnutka novega Zakona o elektronskih komunikacijah. S temu se postavi vprašanje o resničnih vzgibih za takšen predlog in tudi širši vprašanji na kaj se pojem “omrežna nevtralnost” lahko nanaša in kakšne so lahko nezaželjene stranske posledice tudi za operaterje same.

Ali omrežna nevtralnost obstaja?

Najprej težje vprašanje: kaj je “omrežna nevtralnost”? Ne glede na vse različne definicije, ki se pojavljajo na medomrežju, je rdeča nit pojma nevtralnost operaterja do vsebine, ki se je prenaša preko njegove infrastrukture. Nevtralnost v smislu, da operater ne sprejema odločitev o posameznih paketih podatkov glede na lastnosti teh paketov, če to ni nujno za posredovanje paketa do ciljnega naslova.

Tukaj se že pojavi prva težava. Poti do cilja je lahko več. Nekatere poti so dražje, nekatere so cenjše. Nekatere so počasnejše, nekatere hitrejše. Po nekaterih poteh se paketi zaradi različnih razlogov izgubljajo, po drugih morda ne. Operater oziroma njegova oprema, lahko izbere določeno pot do cilja, pri čemer upošteva ne samo naslov kamor naj paket posreduje, temveč tudi kontekst paketa. Njegov izvor, v običajni inačici kar “cenovni razred” stranke, od katere paket izvira.

Če tako prednost pri posredovanju svojih vsebin (paketov) dobijo stranke, ki so pripravljene plačati več, ali je potem sploh še lahko govora o kakršni koli “nevtralnosti” prenosnega medija? Nevtralnosti operaterja do strank, ki imajo različna zahteve in tudi različno globoke žepe, ali to še obstaja?

Vsem, ki se spoznajo na tehnologijo prenosa TV signala in podatkov v kabelskih omrežjih, je popolnoma samoumevna razdelitve frekvenčnih pasov. Zadeve pa več niso tako enoznačne, če TV signal ni kodiran neposredno, temveč so njegov transportni medij IP paketi, ti pa so pomešani z ostalimi IP paketi oziroma drugimi storitvami ter komunikacijskimi tokovi. IPTV, ki ima s strani operaterja predpisano prednost pred ostalimi podatkovnimi tokovi in, ki se ga v celotnem omrežju obravnava ločeno ter z zajamčeno pasovno širino, je tudi v Sloveniji nekaj običajnega. Tukaj verjetno ni kakšnih težav z nevtralnostjo, ali pač?

Tako, kot vsi razumejo, da če bi vsi naročniki na enem naročniškem koncentratorju (velikokrat poimenovanem kar “centrala”) sočasno želeli gledati posnetke na RTV Slovenija ali pa iz YouTube, bi se zaradi večje količine podatkov, kot je razpoložljiva pasovna širina, ti posnetki začeli vsem enakopravno (torej “nevtralno”) zatikati. Več kot liter vode v liter pač ne gre. Kljub temu pa to ne bi vplivalo na tok IPTV podatkov, ki se sočasno prenašajo po istih povezavah. Ravno tako pa do takšnega zatikanja ne prihaja, kadar vsi spremljajo (IP)TV.

Ali je to potem nevtralnost, če je storitev operaterja obravnavana popolnoma ločeno in ima s strani operaterja zagotovljeno kvaliteto? Ali lahko potem nekdo ponudi ekvivalentno IPTV storitev, ki bi bila enako obravnavana, ali pa so RTV, Netflix, YouTube, Vimeo, … dejansko v podrejenem položaju, saj tekmujejo z vsem ostalimi komunikacijami uporabnikov, operaterjeve dodatne storitve pa imajo zajamčene pogoje delovanja.

IPTV in internetna (video)telefonija sta tukaj očitni dve storitvi, ki jih operaterji obravnavajo ločeno, pri čemer bi lahko rekli, da tudi diskriminirajo konkurenco že samo s tem, da izpolnjujejo zahtevo uprabnikov, da naj IPTV deloval tako, kot deluje TV z anteno ali kablom, telefon pa tako, kot da je še vedno priključen na običajno neprekinjeno bakreno povezavo do telefonske centrale. Nevtralnost? Tukaj je že od prvega dneva naprej ni bilo. Detelfon takšnega privilegiranega kanala do svojih uporabnikov nima in ga trenutno tudi ne more enostavno pridobiti.

Torej omrežne nevtralnosti več ni. Še več: tam kjer je ni bilo že od prvega dneva naprej, je ni bilo zaradi zahtev uporabnikov po zanesljivi storitvi, ki ne glede na uporabljeno tehnologijo (antena, koaksialen kabel, bakrena parica, IP omrežje) deluje enako ali primerljivo. Kako naj potem v okolju, kjer zahteve po pasovni širini presegajo omejitve povezave, sploh še zahtevamo kakršno koli omrežno nevtralnost, če pa za nekatere storitve zahtevamo, da so privilegirane?

Na koncu je potrebno priznati, da tiste čiste, izvorne omrežne nevtralnosti v smislu “vsi paketi so enaki”, preprosto ni in je že desetletja več ni. Natančneje rečeno, je ni že najmanj od tistega trenutka naprej, ko so skupne potrebe uporabnikov znotraj omrežja presegle kapaciteto povezave z drugimi omrežji. Na takšni točki je upravljalec omrežja, komercialen ali pa nekomercialen, moral sprejeti neko politiko, ki je določala kdo ima prednost pred kom. Dekan pred predavatelji, predavatelji pred asistenti, manager pred podrejenimi, podjetje pred rezidenčnimi uporabniki.

Kljub temu pa se pojma omrežne nevtralnosti ne sme odpisati. Tako, kot je lahko prioritizacija posamičnih storitev za potrošnike dobra oziroma jo potrošniki pričakujejo, je lahko tudi potrošnikom sovražna oziroma nasprotna pričakovanjem potrošnikov. Verjetno je težko ločiti posamezne odločitve po namenu, vendar pa se lahko definira posamezne omejitve v sicer prostih poslovnih odločitvah operaterja - upravljalca omrežja. Bistvo teh posameznih omejitev pa se lahko strne v dva nujna pogoja:

1. Operater mora omogočati povezovanje z drugimi omrežji za vsa ta omrežja pod enakimi in nediskriminatornimi pogoji.
2. Operater mora omogočati uporabo ali nudenje katere koli omrežne storitve pod enakimi in nediskriminatornimi pogoji.

Operater mora omogočiti povezovanje z drugimi omrežji za vsa ta omrežja pod enakimi in nediskriminatornimi pogoji

To je bistven pogoj, da se lahko kateri koli ponudnik storitve kadarkoli približa uporabnikom svoje storitve, ne da bi pri tem operater svoje uporabnike (oziroma njihovo število) neposredno uporabljal kot orodje izsiljevanja ali “monetizacije”, če že tako hočete. To je pravilo, ki operaterju prepreči, da na primer sklene ekskluzivno pogodbo z medijskim portalom “Delo” za neposredno povezavo, s čemer postanejo te vsebine privilegirane glede na vsebine drugih časnikov. Operater tako lahko vstopi v takšno pogodbeno razmerje, vendar če bo želel ekvivalentno pogodbo skleniti tudi medijski portal “Večer”, mu operater te možnosti ne bo smel odreči, ravno tako pa ne bo smel postaviti bistveno drugačnih pogojev.

Končni rezultat takšnega pogoja je, da se tako operaterju kot ponudnikom storitev onemogoči izsiljevanje pri sklepanju pogodb o medomrežnem povezovanju in s tem zagotovo večjo konkurenco na strani ponudnikov storitev. Vsak ponudnik, ki se želi približati svojim uporabnikom in s tem zagotovi večjo konkurenčnost na strani teh ponudnikov, bi imel to možnost na voljo pod enakimi pogoji kot vsi ostali ponudniki, hkrati pa ne bi mogel izsiliti slabših pogojev za preostale ponudnike ali jih celo izločiti. Bistvo je tako skrito v prepovedi ekskluzivnosti in enakih pogojih, ne pa v splošni prepovedi sklepanja takšnih pogodb. Če se vrnem pa primer IPTV, to pomeni, da če se pojavi alternativen ponudnik IPTV storitve, mu določbe o “omrežni nevtralnosti” zagotavljajo, da pridobi na voljo poseben komunikacijski kanal do svojih naročnikov, ki ima enake lastnosti, kot jih ima komunikacijski kanal, ki ga uporablja tudi sam operater za svojo dopolnilno storitev. Utopija? Mislim, da ne. Prej bi rekel logična zahteva, ki operaterju ne prepoveduje služiti, onemogoča pa mu izsiljevanje in diskriminacijo, ki bi z izkoriščanjem posebnega položaja prikrito škodila ravno njegovim uporabnikom.

Operater mora omogočati uporabo ali nudenje katere koli omrežne storitve pod enakimi in nediskriminatornimi pogoji

Podobno kot to velja za nediskriminatorno medomrežno povezovanje lahko enako velja tudi za posamezne storitve, ki niso nujno povezane z neposredno povezavo s ponudnikom. Veliko je namreč ponudnikov storitev, ki z operaterjem ne bodo nikoli vstopili v neposredno poslovno razmerje, kljub temu pa že po naravi medomrežja preko tega nudijo storitve strankam operaterja ali pa uporabljajo storitve teh strank. Naj si bo to strežnik za igranje iger, spletna videoteka ali pa spletna klepetalnica, uporabnik lahko upravičeno pričakuje, da mu bodo vse te storitve, vključno s tistimi, ki jih ponuja sam operater, enako dosegljive in pod enakimi pogoji.

Končen rezultat takšne omejitve je lahko že ta, da operater ne more promovirati svojih lastnih omejitev oziroma jih težko promovira na način, ki izkorišča njegov privilegiran položaj v odnosu do njegovih lastnih strank. Kot primer recimo spletna videoteka, ki jo operater promovira tako, da prenosa podatkov iz lastne spletne videoteke ne prišteva v kvoto podatkov, ki se jih prenaša, se čemer na eni strani izkorišča prisilne pogoje t.i. “poštene uporabe”, na drugi strani pa svojo storitev iz teh prisilnih pogojev izloči in se tako postavi v konkurenčno boljši položaj glede na vse ostale ponudnike. Če se vzpostavi zahteva, da operater ne sme diskriminirati na ta način, se vzpostavi mehanizem, ki sicer dovoljuje omejitve pri porabi, vendar pa bodo te v večji meri odražale dejansko stanje omrežja in ne več preferiranje lastnih dodatnih storitev in omejevanje tujih konkurenčnih.

Ravno tako se tukaj notri skriva mehanizem, ki omejuje samovoljno prioritizacijo posameznih storitev glede na arbitrarno odločitev operaterja, ki nima povezave z željo ali zahtevo uporabnika. Če se globalno v omrežju daje prednost prenosu spletnih vsebin pred VPN povezavami s podjetjem, ali so to potem enaki pogoji uporabe za obe omrežni storitvi? Ali je na operaterju, da določa takšne omejitve sam in brez posveta s stranko, ki je edina, ki ve kaj so njene prioritete?

Neželjene stranske posledice za operaterja, ki delajo na lastno pest

S tem, ko so operaterjem zaprte bistvene možnosti delovanja v nasprotju s koristimi neposrednih uporabnikov njegovega omrežja, kadar ti niso niti “stranka v postopku”, tako ostane še zadnje vprašanje: kaj z obravnavo prometa glede na vsebino?

Če operater zaradi prejšnjih pravil ne sme obdelovati prometa, da bi mu zagotovil posebno (konkurenčno) prednost ali ga posebej (konkurenčno) kaznoval, potem mu ostaneta še dve bistveni področji uporabe, ki se ju lahko uporablja v nasprotju z željami in pričakovanji uporabnikov: sledenje navad posameznikov in vplivanje na komunikacije.

Sledenje navad posameznikov predstavlja poseg v zasebnost za katerega trdim, da vedno privede do možnosti določljivosti osebe, ki ni samo naročnik, temveč lahko tudi član gospodinjstva - brez takšne določljivosti navadam pač ni možno slediti. S tem je takšno ravnanje nesporno podložno določbam zakonodaje, ki ureja varstvo osebnih podatkov (kar vsebina in okoliščine komunikacije zagotovo so). Ta zakonodaja pa vključuje tudi predpise po kateri je takšna obdelava dopustna samo po predhodnem informiranem strinjanju osebe na katero se ti podatki nanašajo, takšnega strinjanja pa se tudi ne sme izsiliti (sorazmernost). Mimogrede, tudi podpisnik pogodbe za storitev ne more podati takšnega strinjanja, saj najverjetneje nima pooblastila zastopanja vseh članov gospodinjstva, ki se jih z uporabo tehnik sledenja ravno tako da določati.

Kot zadnja nespodobna uporaba ostane samo še vplivanje na komunikacije, pri čemer takšno vplivanje obsega omejevanje, blokiranje ali spreminjanje vsebin, ki se po komunikacijskem kanalu prenašajo. Tukaj neposredne prepovedi ni. Hkrati pa se večina uporabnikov in mislim, da tudi večina operaterjev niti ne zaveda kakšne posledice ima takšno vplivanje na komunikacije.

Zakonodaja, ki je skupna vsem članicam EU in s tem tudi Sloveniji, namreč jasno predpisuje, da je vsak ponudnik storitve informacijske družbe odgovoren za podatke, ki jih zagotovi uporabnik njegove storitve. Torej je operater po zakonu lahko odgovoren za vse vsebine, ki jih nudijo njegove stranke preko njegovega omrežja! Če vaše vsebine kršijo zakon, potem je operater odgovoren in tako tudi tarča za odškodninske tožbe.

No, ne čisto res. Ker so operaterji v poslu prenašanja tujih podatkov in pri temu načeloma nimajo aktivne vloge, jim ista zakonodaja (v Sloveniji je to Zakon o elektronskem poslovanju na trgu ali ZEPT) omogoča izjemo, da za te vsebine ne odgovarjajo, če izpolnjujejo določene pogoje. Ti pogoji pa so:

• operater ne sme sprožiti prenosa,
• operater ne sme izbrati naslovnika in hkrati
• operater podatkov, ki jih prenaša, ne sme izbrati ali spremeniti.

Samovoljna kršitev katerega koli izmed teh treh pogojev privede do praktično takojšnje izgube imunitete pred soodgovornostjo ali celo polno odgovornostjo za vsebine s katerimi se je operater na lastno pest igral. Preden kdo skoči v zrak, odredbe sodišča, ki operaterju nalagajo takšna ravnanja ne predstavljajo samovoljne kršitve!

Če operater uporabnika preusmeri na neko tretjo spletno stran, ki ni tista, ki jo je želel obiskati in pri temu navaja nek določen razlog, se pojavi vprašanje odgovornosti omogočanja dostopa do vseh tistih spletnih strani, ki bi morale biti preusmerjene iz istega razloga, pa niso. Ravno tako pa tudi vprašanje škode, ki jo je uporabnik utrpel, če ni dosegel pravilnega naslovnika.

Če operater onemogoča neavtoriziran prenos avtorskih vsebin, potem to pomeni, da dejansko izbira katere podatke bo prenašal in katerih ne. Če ni ravno govora o kakšnem novem kitajskem zidu je praktično nemogoče, da bi preprečil vse takšne prenose, zaradi česar se pojavi vprašanje odgovornosti za tiste, ki jih ni preprečil. Če aktivno izbira promet, potem je imuniteta takoj vprašljiva.

Podobno velja tudi za lastne vsebine, ki bi jih operater želel vrivati v podatke ali pa spreminjanje vsebin. Tudi v Sloveniji se je pred nekaj leti pojavilo podjetje, ki je kolobarilo med operaterji in jih poskušalo prepričati, da ni nič problematičnega, če operater iz spletne strani odstrani originalno vključene reklame (sprememba podatkov) in namesto njih prikaže svoje (sproži prenos svojih vsebin). Pri temu so tudi mahali z listom na katerem je bilo mnenje IP-RS, da to ni kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov. Kar je bilo sicer simpatično, ampak tudi popolnoma nepomembno, saj niso bili osebni podatki tisti, ki so pri takšni rešitvi problematični.

Zanimive posledice danes že čisto običajne in niti najmanj skrite želje predvsem velikih operaterjev, da bi drugim vsiljevali svoje norme obnašanja in se postavljali v vlogo tožnika, sodnika in izvrševalca kazni. Sicer v Sloveniji še ne vem za primer, da se bi tehnologijo zlorabljalo na ta način, kar pomeni, da tudi obsežne škode na ta način še ni bilo storjene. Z zanimanjem pa bom sledil morebitne prve primere, s katerimi se bo ustvarjalo sodno prakso na tem področju, čeprav hkrati upam, da jih ne bom dočakal.

Omrežne nevtralnosti več ni, naj živi omrežna nevtralnost!

Omrežna nevtralnost v tako širokem smislu, kot se jo največkrat razlaga, ne obstaja. Ne obstaja več od tistega dne, ko je bilo potrebno omejen in premajhen vir razdeliti med več uporabnikov, pri čemer je lahko en uporabnik “potegnil svoj položaj” in si tako zagotovil prednost pred ostalimi. Kljub temu pa je regulacija, ki bi varovala tako konkurenco, kot tudi osnovne interese uporabnikov storitev, poljubnih sedanjih in neznanih prihodnih storitev smiselna in dobrodošla. Dobrodošla v kontekstu varovanja možnosti za večjo izbiro med različnimi storitvami in za hitrejši tehnični napredek pri razvoju novih storitev. Pri temu se ni potrebno spuščati v tehnične potankosti ali govoriti o posamičnih tehnologijah temveč je potrebno najti najmanjši možen regulativni poseg, ki bo onemogočil ravnanja, ki bi uporabnikom omrežij povzročala škodo in izkrivljala konkurenco. Predvsem pa se je potrebno izogniti naštevanju primerov, ker se bodo vedno našli novi primeri zlorab in uporabi nedefiniranih ali slabo definiranih pojmov, kot je DPI.

Med pisanjem tega mnenja je bil v Državnem zboru zavrnjen amandma, ki bi v celoti izbrisal kakršen koli namig na omrežno nevtralnost:
Odločamo o amandmaju Poslanske skupine SD k 203. členu.
Začetek glasovanja. Glasovanje zaključujem. Navzočih je 83 poslank in poslancev, za jih je glasovalo 29, proti 46.
(Za je glasovalo 29.) (Proti 45.)
Ugotavljam, da amandma ni bil sprejet.

Ali je APEK dorasel izzivu, da bo natančneje opredelil jamstva omrežne nevtralnosti? Kako in kdaj bodo javnosti predložene nove smernice regulacije na ravni EU?

Andrej trenutno dela v podjetju Google. Njegovo mnenje je njegovo lastno in ne odraža nujno mnenja delodajalca, spletnega portala Slo-Tech ali drugih organizacij, s katerimi je profesionalno ali drugače povezan.