Sodnik osumljenki naložil odklep šifriranega prenosnika

Ne samo zabavna industrija, tudi država ima vse večje probleme s tem, da ljudje tehnologijo uporabljamo v svojo korist. Šifriranje celotnega trdega diska je danes ponujena (ne pa še privzeta) opcija pri namestitvi večine modernih sistemov, če pa smo ta vlak zamudili, pa navodil za kasnejši popravek ne manjka, tudi na slo-techu ne. Je pa toliko bolj žalostno, da oblasti tako dejanje vidijo kot skrajno nedržavotvorno. V mnogih režimih je priljubljeno dešifriranje z vrtno cevjo, včrasih celo kot izvozna storitev (beri: osumljenca tako dolgo tepeš, dokler ti preprosto ne pove gesla in še česa), Britanci se igrajo z idejo obvezne hrambe kopija ključa pri vladi in uklonilnim zaporom za osumljence, ki nočejo predati svoje kopije ključa, američani pa so pravkar pogruntali, da primoranje osumljenca v vpis ključa ne šteje kot kršitev ustavnega privilegija proti samoobtožbi.

Zadeva je še na prvi stopnji in se tiče preiskavi proti gospe Ramoni Cameliji Fricosu, zdaj spet Smith, ki jo je l. 2010 FBI guns blazing aretiral na njenem domu v Koloradu zaradi suma kaznivega dejanja finančne goljufije (njen nekdanji mož, g. Fricosu že sedi v zaporu zaradi slične obtožbe). Po aretacijo so izvedli še hišno preiskavo in zasegli več računalnikov, med katerimi je bil prav prenosnik, najden v spalnici gospe Smith, šifriran s programom PGP Desktop. Forenziki so izdelali kopijo diska, vendar ne glede na svoje napore niso uspeli priti do dešifrirane kopije podatkov. Ugiba se, da so gor podatki, ki naj bi dokazali sodelovanje gospe v finančni goljufiji, kar so potem še potrdili s prisluškovanjem telefonskemu pogovoru med Ramono in njenim bivšim možem. Težava pa je v tem, da brez dokazov s prenosnika tožilstvo nima pretirano trdnega primera.

To je zdaj seveda znatni problem, oz. kot je državni tožilec zapisal v prošnji sodišču:

Če sodišče ne bi naložilo [gospe Ramoni Fricosu] odklepa prenosniku, bi bila to priznanje njej in potencialnim storilcem kaznivih dejanj (naj gre za spolne zlorabe otrok, državno varnost, terorizem, kazniva dejanja zoper finančni sistem ali proizvodnjo in trgovino s prepovedanimi drogami), da lahko s šifriranjem vseh digitalnih dokazov izničijo prizadevanja policije za pridobitev teh dokazov, in s tem onemogočijo kazenski pregon zoper sebe.

Sodnik je pozorno presodil navedena destva, kot tudi trditve obrambe, in s spretnim branjem obstoječe sodne prakse presodil, da sodni nalog (to compell) gospe Fricosu, da naj odklene svoj prenosnik, ne predstavlja kršitve privilegija proti samoobtožbi, beri, je ne prisili, da priča sama proti sebi. Pri tem se je razmeroma močno oprl na zdaj že znani primer ameriškega državljana Sebastiena Boucherja, ki so ga pri prehodu kanadsko-ameriške meje zalotili s kupom pornografije na prenosniku, med tem nekaj bordeline in nekaj očitne otroške pornografije. Težava je nastopila, ko so cariniki zapečatili in ugasnili prenosnik in s tem sprožili šifriranje diska, s čimer so policiji in tožilstvu dejansko onemogočili dostop do omenjenih slik. Kot je pritožbeno sodišče kasneje salomonsko ugotovilo, je osumljenec slike že tako ali tako pokazal cariniku, zato država itak ve, kaj je na njem, in torej privilegij proti samoobtožbi več ne ščiti ničesar, oz. kvečjemu zelo malo. Osumljenec je potem po nalogu porote odklenil prenosnik. Samo dejanje odklepanja ni bilo uporabljeno proti njemu, so pa seveda tam na novo najdene dokaze smelo uporabili v primeru.

Tak naiven ples okoli ustavnih pravic človeka in državljana je skrajno žalostna ilustracija prepričanja preiskovalnih organov, da so na nek način vredni več od ljudi in da jih lahko primorajo v karkoli že, le še pot skozi minsko polje preteklih ustavnih obljub je treba najti. Ideja ustavnih pravic, konkretno privilegija proti samoobtožbi je, da se prepove kakršnokoli izsiljevanje priznanj, ker kot vemo, je ta praksa v preteklosti vodila v nebroj napačnih sodnih odločitev. Kako točno sta sodnik in tožilec to idejo uresničila v tem primeru, vesta samo ona. Je pa gotovo, da bo z napredkom tehnologije in novimi izdajami Ubunta takih primerov samo še več. Slej ko prej bo eden od njih prišel tudi pred ameriško vrhovno sodišče, ki (morda še v družbi nemškega ustavnega sodišča), hočeš nočeš, oblikuje globalne standarde za pravice državljanov v kazenskem postopku. Zadnje tendence so žal sorazmerno blage.

Dodatek: policija je kakšen mesec kasneje od osumljenčiniga nekdanjega soproga dobila seznam možnih gesel za njen računalnik. Eno od njih je delovalo, tako da so ga uspeli odkleniti brez njenega sodelovanja. Gospod jim je pomagal, da bi si izbarantal nižjo kazen v lastnem, ločenem postopku. Par se je sicer bavil z nepremičninskimi goljufijami. Od l. 2005 sta našla več lastnikov stanovanj, ki so imeli težave pri odplačevanju hipoteke, ter jih z goljufijo prepričala v prenos stanovanj na njiju (v zameno za par plačanih mesečnih obrokov). Po prenosu sta stanovanje prodala, pobrala denar, ter jo popihala do naslednje žrtve.