IBM shranil bit podatkov z 12 atomi

Podatke na trde diske shranjujemo z magnetim zapisom. Vsak kos informacije v svoji srži sestoji iz bitov, ki so na magnetnem nosilcu zapisani kot ničle in enice. Zapisujemo jih in med njimi razlikujemo po predznaku magnetizacije. V grobem si torej moremo trde diske predstavljati kot ogromne množice predelkov, v katerih so magnetne domene urejeno postavljene v eno ali drugo smer - vsak tak predelek shrani en bit informacij. Manjši kot so predelki, več bitov lahko shranimo na enaki površini.

Znanstveniki iz IBM-a so v sodelovanju z nemškim raziskovalnim centrom CFEL uspeli en bit shraniti s samo 12 atomi, kar je za več velikostnih razredov manj kot v današnjih trdih diskih, ki za bit potrebujejo približno pol milijarde atomov.

To jim je uspelo z vrstičnim tunelskim mikroskopom, s katerim so manipulirali atome železa na podlagi iz bakrovega nitrata. Atomi so bili v antiferomagnetnem stanju, ki je načeloma dosegljivo le pod Néelovo temperaturo in ga zaznamuje urejenost magnetnih spinskih momentov sosednjih atomov v nasprotni smeri. Medtem ko so ti v feromagnetnih snoveh poravnani v isto smer, imajo v antiferomagnetnih izmenično ravno nasprotne vrednosti. Na ta način jim je uspelo bit trajno zapisati z 12 atomi, ki so jih z elektronskim mikroskopom manipulirali tako, da so preklapljali med stanjema 0 in 1.

V nadaljevanju so z 86 atomi zapisali osem bitov oziroma en bajt in z dobrimi 500 atomi besedo THINK v šestih bajtih. To seveda ne pomeni, da bomo jutri dobili tisočkrat večje trde diske, saj je zapisovanje in prebiranje bitov z elektronskim mikroskopom za vsakdanjo rabo nepraktično. Je pa to pomembna demonstracija, da je mogoče bite tlačiti precej bliže, kot to trenutno počnemo. Ocenjujejo, da bi lahko v naslednjih 10 letih videli prve aplikacije novega odkritja v prototipih.

O dosežku pišejo v članku v reviji Science.