Resnica o človeško-živalskih hibridih

Leta 2008 so v Veliki Britaniji dvema raziskovalnima skupinama dovolili izvajati raziskave, v katerih uporabljajo hibridne človeško-živalske zarodke. Univerza v Newcastlu in King's College v Londonu sta bili dovolj ugledni in z visokimi moralnimi standardi, da jima je HFEA (Human Fertilisation and Embryology Authority) izdala licenci po zakonu. Kasneje jo je dobila še Univerza Warwick. Daily Mail je ta teden objavil, da so do danes v Veliki Britaniji pripravili že več kot 150 hibridnih zarodkov, kar je po svetu sprožilo žolčne razprave o etičnosti takega početja, tudi v naših medijih.

Večina ljudi, ki sodelujejo v teh polemikah, tudi v občilih, si hibridne človeško-živalske zarodke predstavlja povsem napačno. Prepričani so, da bi ti zarodki zrasli v nekaj podobnega predstavitvi avstralske umetnice Patricie Piccinini. Resnica je povsem drugačna.

Najprej poglejmo, kaj je to vrsta ali species. Rigorozna definicija vrste je sicer nekoliko izmuzljiva, a v biologiji za zdaj velja, da so organizmi iste vrste dovolj sorodni, da se lahko med seboj parijo in imajo plodne potomce. Zato smo belci in črnci ali pa različne pasme psov iste vrste, medtem ko sta osel in konj različni vrsti, ker sta njuna potomca mula (osel in kobila) oziroma mezeg (žrebec in oslica) neplodna. Definicija je sicer nekoliko pomanjkljiva, ker smo videli že tudi plodne mule in ker obstojijo kontinui vrst - vsi sosednji člani imajo med seboj plodne potomce, medtem ko tisti na robu kontinua pa ne.

Naravno križanje med vrstami je torej sila malo verjetno, zato se javnost boji genske manipulacije organizmov, ki jim v laboratoriju seveda lahko vstavimo poljubno DNK in poljubne gene. Manj znano dejstvo je, da taki organizmi v večini primerov niso sposobni življenja. Krompirju res lahko vstavimo gen za produkcijo encima za odpornost proti škropivu ali bakteriji genski zapis za produkcijo inzulina, a od ustvarjanja modrih oči, svetlih las, povečane pljučne kapacitete, trdnejših kosti ali pa zgolj preprečevanja dednih bolezni (recimo Huntingtonove, za katero vzrok poznamo, tj. prevelika ponovitev zapisa CAG za glutamin na genu HTT) smo še daleč.

Znanstveniki v Veliki Britaniji so zgolj nekoliko predelali metodo kloniranja. Pri kloniranju iz oplojenega jajčeca odstranimo vso DNK (naravno je tam polovica DNK od samca in polovica od samice) in vanjo vbrizgamo DNK organizma, ki ga želimo klonirati. Tako pripravljeno jajčece se normalno razvija. Bitje, ki se razvije, je popolna genetska kopija darovalca DNK. Eden izmed problemov je biološka starost, saj se pri podvojevanju DNK v celični delitvi mitozi telomere (to so konci DNK) ne morejo v celoti podvojiti, zato so vsakokrat krajši. To je zelo verjeten razlog staranja, zaradi česar kloni običajno živijo manj časa.

Razvpiti človeško-živalski hibridi so ustvarjeni podobno. Ni res, da so živalsko celico oplodili s človeško spermo, kakor beremo v medijih, saj bi to pomenilo, da je 50 odstotkov DNK živalskega in 50 odstotkov DNK človeškega. Tak organizem ne more obstajati. Znanstveniki so izolirali oplojeno živalsko jajčece, ji odstranili vso DNK (kakor pri kloniranju) in namesto njega vbrizgali človeško DNK. Rezultat je celica, ki ima človeško DNK in živalske sestavne dele (mitohondriji, celična membrana, endoplazmatski retikulum, Golgijev aparat ...). Taka celica se razdeli nekako do trikrat, nato pa zarodek odmre, ker DNK v jedru ni združljiv z živalskim okoljem. Zlovešče in bombastične izjave, da vsebuje taka celica 99,9 odstotkov človeške in 0,1 odstotka živalske DNK, so posledica preprostega dejstva, da ni vsa DNK zbrana v jedru. Majhen del DNK je tudi v kloroplastih (le v rastlinah) in mitohondrijih. Slednji so celične elektrarne, kjer poteka glavna stopnja oksidacije hrane za pridobivanje energije v obliki sinteze adenozin trifosfata (ATP). Ker so evolucijsko verjetno nastali z vključitvijo parazitov v celico, imajo lastno DNK, ki pa je je premalo za samostojno delovanje in v bistvu kodira le nekaj encimov za stopnje v pridobivanju energije, ki so v živalskem svetu praktično enotne v vseh vrstah. Ta DNK je seveda ostala od živalske celice, od tod zloglasno razmerje 99/1.

Na vprašanje, ali so tovrstne raziskave dopustne, etične in zakonite, biokemiki ne moremo odgovoriti. Povemo lahko le, da se iz teh zarodkov živa bitja ne morejo razviti. Mimogrede, tudi približno polovica naravno oplojenih jajčec pri ljudeh odmre, ker se ne utegnejo ugnezditi v maternico pravočasno. Ženska tega sploh ne opazi niti ji ne očitamo splava, umora ali česa hujšega. Življenjska doba (merjeno v delitvah) hibridnih zarodkov ni nič daljša. Če se bodo te raziskave izvajale, so uporabne za študij nekaterih bolezni, zarodnih matičnih celic in podobno. Če se bo družba odločila, da so prepovedane, pa bomo odgovore poiskali drugače.