Evropska komisija vs. pravica vedeti

Evropska komisija je pred tremi leti, aprila 2008 začela postopek za dopolnitev Uredbe št. 1049/2001, ki ureja dostop do dokumentov EU in njenih organov. Tri leta je postopek večinoma stal na mestu, zdaj je predlog prišel do evropskega parlamenta. Mnenje je podala tudi informacijska pooblaščenka.

Predlog nove ureditve je malodane predrzen, saj se Evropska komisija trudi, da bi definicijo dokumenta zožila do te mere, da bi velike večine dokumentov ta definicija ne zajemala, posledično ti dokumenti ne bi bili dostopni javnosti. Poleg tega predlog tudi veča moč članic, da nad zahtevo za dostop do dokumenta, ki so ga pripravile, uporabijo veto. Posebej zanimivo je dodajanje izjeme, ki pred očmi javnosti po novem skriva - postopke za izbiro osebja in pogodbenikov.

Hkrati s krčenjem dostopa do dokumentov je Evropska komisija mirno prezrla že dalj časa očitane pomanjkljivosti trenutne ureditve:

• komisija lahko zavrne dostop (in to tudi počne) do dokumentov, ki jih trenutno obravnava, dokler obravnava ni končana
• države članice EU lahko zavrnejo dostop do dokumentov, ki so jih posredovale Svetu EU
• "pravica" tretjih držav (predvsem ZDA), da dostop do dokumenta onemogočijo z vetom
• zahteva za dostop do dokumenta mora navajati specifični dokument
• nesposobnost komisije, da bi se zavedala, da je javni interes razkritja večji kot pa potreba po tajnosti

Evropska komisija je tudi nenavadno skrivnostna, ko gre za zadeve, ki jih obravnava. Ko so pred časom obravnavali sporazum ACTA, je šele Wikileaks na svetlo spravila predlog sporazuma, ki je razkril detajle in šele tako omogočil konstruktivno javno razpravo. Evropska komisija in njeno delo pa v resnici ostajata zavita v preveč netransparnetne načine dela.