Imamo tako malo proteinov zaradi gneče?

Čeprav so ljudje neprimerno bolj zapletena bitja od, recimo, glist, nimajo nič več genov, ki kodirajo za proteine. Bakterije jih imajo nekaj tisoč, število pa potem z naraščajočo razvitostjo organizma zraste do okoli 30 tisoč, kjer nespremenjeno vztraja za praktično vsa kompleksnejša živa bitja. To spoznanje je takoj po uspešnem razvozlanju človeškega genoma najprej pomenilo hud udarec za človeški napuh, kasneje pa je prizadetost zamenjalo vpraševanje, zakaj je to tako.

Znanstvenika v članku Nonspecific binding limits the number of proteins in a cell and shapes their interaction networks, ki je objavljen v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, pojasnjujeta, da se odgovor skriva v preprosti fizični kapaciteti celice. Avtorja sta namreč izračunala jakost vrsto specifičnih in nespecifičnih interakcij proteinov v celici za različne koncentracije. Ugotovila sta, da nad kritičnim številom proteinov nespecifične interakcije postanejo dominante in celice preneha delovati.

Idejo je treba še razdelati, saj se proti preveliki gneči proteinov organizmi lahko borijo na več načinov. Eden je razdelitev proteinov v posamezne organele celic, tako da ne morejo priti v stik, drugi pa je alternativno izrezovanje intronov iz pre-mRNA.