Stuxnet resnično namenjen za sabotažo bogatenja urana

O poleti odkritem črvu Stuxnet, ki napada Siemensove industrije sisteme SCADA za nadzor in krmiljenje procesov (supervisory control and data acquisition), smo to jesen že kar obširno pisali. Odgovornosti za črva ni prevzel še nihče, prav tako pa ni zatrdno jasna njegova namembnost. Strokovnjaki so na podlagi analize kode in sumljivi razširjenosti skoraj izključno v Iranu, Indiji in Indoneziji predvidevali, da je eden izmed ciljev črva sabotaža jedrskega programa, a trdnih dokazov niso imeli. Symantec je objavil podrobno 64-stransko poročilo o črvu, iz katerega je sklepati, da je črv res poizkušal sabotirati bogatenje urana in delovanje iranskih reaktorjev Bušer in Natanc.

Po zadnjih izsledkih črv napada frekvenčne pretvornike, ki se rabijo za uravnavanje hitrost vrtenja elektromotorjev. Črv prestreza podatke, ki so namenjeni pretvornikom, in jih zamenjuje s svojimi. Pri tem je sila izbirčen in premeten. Sproži se le v primeru, da najde vsaj 33 pretvornikov iranskega podjetja Fararo Paya ali finskega podjetja Vacon, ki se vrtijo s frekvencami med 807 in 1210 Hz. To so neobičajno visoke frekvence, tako da na primer ZDA omejuje izvoz pretvornikov, ki zmorejo delovati s frekvencami nad 600 Hz, ker je z njimi moč bogatiti uran. V svetu verjetno ni veliko podjetij, ki bi v miroljubne namene uporabljala iranske pretvornike tako visokih frekvenc.

Če črv najde ustrezne pogoje, začne svoje podtalno delovanje. Očitno je bil napisan z namenom, da ostane neodkrit in tiho kvari proces, saj postopka ne ustavi, ampak tuintam spremeni hitrost vrtenja, tako da je rezultat iz nepojasnjenih razlogov neuporaben. Aktivira se poredkoma, včasih tudi manj kot enkrat na mesec.

Širiti se je začel januarja 2009, julija tega leta pa so na Wikileaks objavili poročilo o jedrskem incidentu v Natancu. V istem obdobju je v Iranu skrivnostno začelo upadati število delujočih centrifug za bogatenje urana. Odkrili so ga šele po naključju, ko ga je na računalnikih iranske stranke našlo neko belorusko podjetje.

Bogatenje urana je postopek povečanja relativnega deleža urana-235 v naravnem uranu, kjer je sicer več kot 99 odstotkov urana-238. Slednji je slab fisijski material, zato ni primeren za uporabo v jedrskem orožju ali nuklearnih reaktorjih (ruski RBMK sicer uporablja neobogateni uran). Ločitev izotopov ni lahek problem, ker so si v vseh kemijskih lastnostih enaki. V ta namen uporabljajo uranov(VI) fluorid, ki sublimira že pri 56 °C. ²³⁵UF₆ je za slab odstotek lažji od ²³⁸UF₆, zato mešanico uvajajo v plinaste centrifuge, kjer se zaradi močnega centripetalnega pospeška izotopa neenakomerno razporedita vzdolž centrifuge. Del z večjo vsebnostjo urana-235 po kaskadi vodijo v naslednje centrifuge, s čimer lahko dosežejo poljubno obogatitev.