Podzemni podatkovni center v Sobi 48

V Pensilvaniji je za visoko ograjo z bodečo žico ogromen podatkovni center, ki se skriva pod površjem. Leta 1902 je na tem področju podjetje U.S. Steel začelo izkopavati apnenec, ki so ga uporabljali za gradnjo. V petdesetih letih so rudarjenje končali, v tleh pa je ostala velika luknja in ogromen preplet podzemnih jam in kavern. Hitro so ugotovili, da bi ta prostor lahko začeli oddajati različnim institucijam kot prostor za arhiv. Svoje podatke je tam shranjevalo mnogo zasebnih podjetij in vladnih agencij. Skladišče je leta 1998 prevzel Iron Mountain, ki je nadaljeval s poslovnim modelom.

Za razliko od drugih rudnikov apnenca ima ta streho iz skrilavca in ne peščenjaka, ki deluje kot naravni dežnik. Sprva so tam shranjevali papir, fotografije, mikrofilme in podobno, ki bi naj v teh pogoji zdržali do 2000 let. Šele kasneje so se domislili, da bi lahko naravno okolje in podzemno jezero z 10 °C uporabili za hlajenje in napravili so Sobo 48, kjer tiho brnijo podatkovni strežniki. V njej ni potrebe po ventilatorjih, ker tlačna razlika sama pritiska k tlom hladen zrak. V sobi vzdržujejo 24 °C, zaradi dobrih pogojev pa lahko na pridelajo 2,2 kW/m² toplote, kar je več kot 50 odstotkov več kot v konvencionalnih okolij. Strežnikov za zdaj še ne hladijo vodno, je pa to v načrtu. Končni cilj je razviti okolje, ki bo idealno za hrambo elektronskih podatkov in hkrati poleg geotermalne energije ne bo potrebovalo zunanje energije za hlajenje.