Ko monopol prevlada...

O nevarnostih monopola in kam nas lahko le-ta privede je bralstvo Slo-Tech-a načeloma seznanjeno, a ker nam je že Burke dal vedeti, da ne smemo počivati na lovorikah, dodatno čtivo vsekakor ne more biti odveč. Tokrat si bomo ogledali kako je več kot dvajset let internetne zgodovine lep čas rjavelo na Google-ovih policah in do prvega omembe vrednejšega članka po teh policah sploh ni bilo možno spodobno iskati.

Usenet, ki se je pojavil leta 1979 in tako letos obeležuje svojo tridesetletnico, je dolga leta služil kot edino sredstvo skupinskega sporazumevanja na internetu - šele po njegovih najstniških letih so se namreč sploh pojavili prvi forumi, ki so mu kasneje v določenem obsegu odvzeli primat glavnega sistema množične komunikacije. Zaradi več kot dvajsetletne dominance se v Usenet-u najde tudi zvrhan kup zgodovine. V njem lahko tako najdemo prvo sporočilo o prvem množično uporabljenem spletnem brskalniku Mosaic-u, Linus-ovo sporočilu o začetku izdelave Unix klona in še sedemsto milijonov drugih sporočil, ki se ponašajo s svojevrstno zgodovinsko vrednostjo.

Leta 2001 je Google na vsesplošno presenečenje in odobravanje javnosti prevzel Deja.com, ameriško podjetje, ki je imelo Usenet arhive do leta 1985, s čimer je zaobjel velik del zgodovine, a ne celotne. Še istega leta pa je ta arhiv dopolnil z arhivom iz magnetnih kasetk Marca Spencerja, s čimer so zajeli večino Usenet-a.

Usenet, ki je med tem odšel iz zavesti javnosti in se sedaj uporablja za komunikacijo le še v bolj specifičnih (predvsem tehničnih) skupinah, je Google tudi predelal in preimenoval v Google Groups, s čimer je združil elektronsko pošto in spletne forume, saj je lahko s spletnim vmesnikom vsakdo prebiral arhive in s tem dobil vpogled v zgodovino in njeno kasnejšo razpletanje. A zaradi le omejene rabe je Google sčasoma nekoliko pozabil na Google Groups in le redko izvajal posodobitve, v njegov indeks in iskanje pa so se sčasoma prikradli hrošči, ki so začeli onemogočati iskanje. Tako prej omenjenega sporočila o Mosaic-u sploh ne bi mogli najti, če ne bi imeli direktne povezave do njega.

Kljub vsem pohvalam, ki jih mora biti Google deležen, da je sploh spravil skupaj tako obsežen arhiv znanja, je Google s tem prevzel na svoja ramena tudi določeno odgovornost, ta odgovornost pa se odraža prav z iskanjem, saj je pri takšni zakladnici znanja in znanja iskanje vsaj tako pomembno kot sami podatki. Opažanje na Slashdot-u pred več kot enim letom, kljub množičnosti obiska le-tega, je naletelo na gluha ušesa pri Google-u, ob prvotnih vprašanjih pri tokratnem članku na Wired pa je bil Google vse prej kot navdušen nad idejo, da bi morali nadaljevati delo na starajoči platformi.

Na podlagi tega je Wired tudi prišel do zaključka, ki si ga lahko tudi izberemo kot glavno lekcijo tega eseja. Google na koncu dneva vseeno ni sodobna Aleksandrijska knjižnica, pač pa oglaševalsko podjetje, katerega edini cilj je profit - kar seveda samo po sebi ni nič napačnega, saj je nenazadnje delniška družba, odgovorna svojim lastnikom. Z monopolnim položajem nad Usenet-om pa je vseeno bila nekoliko ogrožena ne samo prihodnost Usenet-a samega, pač pa predvsem zgodovinska vrednost le-tega.

Na srečo pa se zgodba tokrat ne rabi končati tu, saj je Google po objavi Wired-ovega članka ponovno začel delati v smeri popravila starih hroščev. Tako je iskanje po specifičnih skupinah že popravljeno, morajo pa popraviti še iskanje po času. Ali bo Google nadaljeval svoje delo ali pa bo po umiritvi medijskega prahu ponovno prešel v stagnacijo je seveda drugo vprašanje, nam pa ta zgodba pokaže, da nikdar dane tehnologije, še posebej pri podjetjih, ne moremo vzeti kot dane in zagotovljene za v prihodnjost. Posebej, ko imajo taista podjetja monopol nad podatki.

Ko podjetja zatajijo pa se pogosto pojavijo hvalevredeni prostovoljci, ki nadaljujejo, kjer podjetja obstanejo zaradi pomankanja dobičkonosnosti projektov ali pomankanja vizije. Ko bo tako 26. oktobra Yahoo zaprl GeoCities in s tem z obličja interneta izbrisal več kot petnajst let zgodovine, ki so jo ustvarili njegovi uporabniki, na srečo ne bo vse izgubljeno tudi če uporabniki ne sledijo Yahoo-jevim navodilom in ne prenesejo svojih spletnih strani na druge strežnike.

Archiveteam je tako začel prenašati stotine gigabajtov podatkov in pomaga neprofitni organizaciji Internet Archive, da so s še večjo pozornostjo indeksirali strani na GeoCities-ovih strežnikih, njihovo delo pa vključuje več kot samo GeoCities - tako vodijo seznam podjetij ali organizacij, od katerih je odvisen velik del spleta in seznam vseh podjetij, ki nameravajo ugasniti ali pa so že ugasnili svoje storitve. Nič kaj presenetljivo ni, da se na njihovem seznamu Yahoo izrecno omenja kot zaupanja nevredno podjetje.

In kdo bo arhiviral Slo-Tech, desetletje slovenske računalniške scene?