Znani Nobelovi nagrajenci za medicino in fiziko

Švedska kraljeva akademija znanosti ta teden objavlja letošnje dobitnike Nobelovih nagrad. V ponedeljek so razkrili dobitnike nagrade za medicino, ki gre v roke treh ameriških znanstvenikov, katerih delo je pripomoglo k razumevanju, kako telomere in encim telomeraza ščitijo kromose. V torek pa je sledila za naše strokovno področje pomembnejša razglasitev, saj smo izvedeli, kdo prejme Nobelove nagrado za fiziko. To prejmejo Willard S. Boyle in George E. Smith (vsak četrtino) za iznajdbo CCD-senzorja in Charles K. Kao (polovico) za pomembna odkritja na področju prenosa svetlobe v optičnih vlaknih.

Telomere so deli DNK na koncu kromosomov, ki jih ščitijo pred škodljivimi vplivi in poškodovanjem. Pri celični delitvi se namreč dedni material prenese v obe celici, zaradi česar se morajo kromosomi podvojiti. Problem je, da replikacijski encimi ne morejo v celoti prekopirati kromosomov, tako da je kopija vedno nekoliko krajša od originala. K sreči imamo na koncu te telomere, ki nimajo nobene funkcije, tako da nepopolni prepis ne povzroča škode. Paradoksalno pa se telomere ne skrajšajo pri vsaki delitvi. Elizabeth H. Blackburn, Carol W. Greider in Jack W. Szostak (vsak tretjino) prejmejo Nobelovo nagrado za medicino, ker so razvozlali, kako točno telomere ščitijo kromosome. Razvozlali so funkcijo telomeraze, encima, ki h kromosomom pripenja telomere, in ugotovili, da staranje ni izključno posledica krajšanja telomer, kakor so verjeli včasih. Še več, primer celic, ki se delijo v neskončnost in nimajo težav s telomerami, je dobro poznan -- rak.

Willard S. Boyle in George E. Smith sta leta 1969 izumila prvo uspešno tehnologijo za zajemanje slik z uporabo CCD-tipal. Ta izkorišča fotoefekt, ki ga je odkril Albert Einstein zanj prejel Nobelovo nagrado leta 1921 (zanimivo, Einstein za pomembnejši deli posebna in splošna relativnost ni dobil Nobelove nagradi). S pomočjo fotoefekta se tipalo pretvarja svetlobne signale v električne, s čimer je odpadla potreba po filmih.

Druga polovica Nobelove nagrade za fiziko pa je pripadla Charlesu K. Kau, ki ga imenujemo tudi oče optičnih vlaken. Leta 1966 je preračunal, kako prenašati svetlobo na dolge razdalje s pomočjo optičnih vlaken - tedaj so bili omejeni na 20 metrov, Kao pa je velikopotezno zastavil 100 km. Štiri leta pozneje so uspešno izdelali prvi dovolj čist material za tovrstno uporabo. Danes so optični kabli podatkovna hrbtenica interneta in drugih omrežij, s katerimi je prepreden naš planet. Skupna dolžina položenih kablov znaša prek milijarde kilometrov, vsako uro pa dobimo novih tisoč kilometrov.

Danes bomo izvedeli ime dobitnika Nobelove nagrade za kemijo, v petek prejemnika nagrade za mir, v ponedeljek pa za ekonomijo. Nagrajenec za področje literature bo, kot je običaj, znan kasneje. Omenimo še, da vsaka Nobelova nagrada prinaša 10 milijonov švedskih kron, kar je približno milijon evrov.