Izpoved pedofila - insiderski pogled na posel z otroško pornografijo

Bruce Schneier je na svojem blogu objavil izsek izpovedi anonimnega pedofila, v katerem le-ta opisuje svoje izkušnje s pedofilsko industrijo. Celotna izpoved je sicer objavljena na Wikileaks.

Poleg opisovanja koliko denarja se obrne v tem poslu in kakšen hipokritičen odnos ima do tematike današnja družba, je s tehničnega stališča še posebej zanimiv opis delovanja sistema za distribucijo teh nelegalnih vsebin.

Po trditvah anonimnega avtorja naj bi se večina pedofilskih vsebin nahajala na nemških strežnikih na šifriranih diskih. Strežniki niso neposredno dostopni, pač pa so vidni preko posebnih posredniških strežnikov (tim. proxy), kriminalne organizacije iz Rusije pa seveda uporabljajo tudi Fast Flux domene, s čimer pravo lokacijo ilegalne vsebine naredijo praktično nevidno. Seveda imajo ruske kriminalne združbe odgovor tudi na ideje o blokiranju domen z ilegalno vsebino. Namesto preko spleta so se pač preusmerili na druga področja - ponujati so začeli tudi virtualne stroje s prednaloženo ilegalno vsebino ter celo RDP-dostop do strežnikov, kjer je shranjena omenjena vsebina.

Avtor se dotakne tudi finančnega in marketinškega vidika "posla". Tako precej natančno opisuje, kako poteka plačevanje storitev (pranje denarja) in kakšni so finančni dobički. Eno izmed "podjetij" je s svojimi spletnim stranmi na mesec ustvarilo 1,8 milijona USD prometa (na letni ravni pa okrog 21,6 milijona USD), po odbitju vseh stroškov (za fotografe, modele, spamerje, hekerje itd.) pa je lastniku ostalo okrog pol milijona zelencev. Mesečno.

Marketing pa se seveda izvaja s pomočjo spama. Po navedbah avtorja izpovedi naj bi spamerji pobrali okrog 20 odstotkov vsega dobička. Odgovor na vprašanje, zakaj količina spama nikakor noče upasti, je torej jasen; hkrati avtor razkriva, da vsi, ki so na svoje računalnike zgolj prejeli spam z otroško pornografijo, na svojih računalnikih že avtomatično tudi posedujejo otroško pornografijo.

Mimogrede, nekatere države se proti otroški pornografiji borijo tudi s pomočjo posebnih seznamov URL-naslovov, do katerih je dostop onemogočen. Seveda pri tem ne gre za seznam, ki bi nastajal na podlagi odredb sodne oblasti, pač pa je presoja nelegalnosti vsebine prepuščena civilnodružbenim organizacijam, v nekaterih državah pa celo kar policiji.

Avtor izpovedi tudi natančno razloži zakaj tak način boja proti otroški pornografiji ne more biti uspešen, seveda pa je tehnologija blokiranja vsebin na internetu lahko zelo uporabna za blokiranje kakšnih drugih vsebin. Ko je sistem enkrat razvit in tehnično implementiran, ga je namreč mogoče uporabiti za marsikaj, o čemer seveda vedo zelo veliko povedati na Kitajskem.

Ti seznami so tajni, se je pa pred kratkim na internetu pojavila kopija danskega seznama iz 15. januarja 2009. Kar je zanimivo, je dejstvo, da so na seznamu samo domene, torej se blokirajo celotne domene in ne posamezne sporne podstrani, po navedbah avtorja izpovedi pa naj bi nekatere domene res vsebovale vsebino z otroško pornografijo, na nekaterih pa naj bi bila povsem legalna homoseksualna in druga pornografija.

Članek je seveda dvignil veliko prahu in ko so povezavo do njega in do "pobeglega" seznama URL-naslovov z domnevno nelegalno vsebino objavili nekateri nemški blogerji, so sledile policijske preiskave.

Policija je namreč pričela preiskavo proti vsem (angleški prevod), ki so na svojih blogih ali spletnih straneh objavili povezavo do seznama URL-naslovov, ki se blokirajo, in sicer zaradi "posedovanja vsebin, povezanih z otroško pornografijo" (possession of child pornographic writings). Nekateri nemški spletni časopisi pa so pričeli z brisanjem vseh komentarjev v zvezi s tem.

Da, prav ste prebrali. Ne gre za policijo Ljudske republike Kitajske ali Stalinov Ljudski komisariat za notranje zadeve, pač pa za Nemčijo. In ne gre za seznam, ki bi vseboval nelegalne slike ali filme ali celo samo povezave do teh vsebin, pač pa za seznam vrhnjih domen. In ne gre za seznam, ki bi nastal na podlagi nepristranskih razsodb sodišč in po jasnih kriterijih, pač pa za seznam, ki je bil sestavljen v tajnosti, ki verjetno vsebuje napake in za katerega ni jasno, kdo pravzaprav ga je sploh sestavil.

Ampak to vendar ni pomembno - gre vendar za naše otroke.