Sedem najboljših potegavščin

V tekoči številki New Scientist obuja spomine na sedem najboljših znanstvenih potegavščin, ki so jim bralci nasedli. Leta 1912 je amaterski paleontolog Charles Dawson objavil, da je v gramozni jami v Piltdownu v Sussexu odkril lobanjo in čeljustnico polčloveka-polopice, ki naj bi bil manjkajoči evolucijski člen. Potegavščina je zdržala 40 let.

Leta 1869 so v Cardiffu v ZDA "našli" okamenelega velikana, ki naj bi bil visok dobre tri metre. Še v osemnajstem stoletju, leta 1725, so kolegi speljali na limanice Johanna Beringerja in mu nastavili cel kup fosilov, ki so ga tako prevzeli, da je o njih celo napisal knjigo, preden je ugotovil ukano. Modernejši trik si je leta 1996 privoščil Alan Sokal, ki je poslal Social Textu članek v znanstveni latovščini, v kateri je utemeljeval, da je kvantna gravitacija socialni in lingvistični konstrukt. Članek so objavili.

Verjetno najbolj slavna je BBC-jeva zgodba o špagetih iz leta 1957, ki da rastejo na švicarskih drevesih. Prvoaprilska šala je obnorela Britance, ki so množično telefonirali za natančnejša navodila.

Leta 1783 je nizozemski kirurg Foersch trdil, da obstaja na Javi tako strupeno drevo, da pobije vse v okolici 24 km. V zgodbi je ščepec resnice, saj je drevo Upas res strupeno, iz njegovega mlečka pa pridobivajo strup za puščice.