DRM in še kaj

Nedavno ta mesec se je pojavil ljubiteljski program FairUse4WM, s katerim je možno z datotek .wma sleči nadležen Microsoftov DRM verzij 10 in 11 ter tako omogočiti uporabniku prosto uporabo glasbe (lahko jo kopira, spreminja v druge bolj priljubljene formate, kot sta mp3 in ogg, itd.). To seveda ni všeč glasbeni industriji, ki je pritisnila na Redmondovce, ti sedaj obljubljajo da bodo stvar pokrpali, zadeva pa je sprožila tudi mnogo debat na temo digitalnih sistemov za zaščito avtorskih pravic. Preberite poročila na Ars Technici in slashdotu.

Vse skupaj lepo sovpada z najavo največje svetovne glasbene založbe Universal Music, da bo v naslednjih dveh letih preko portala SpiralFrog.com ponudila brezplačno glasbo, seveda le za ZDA in Kanado v .wma formatu z omenjenim DRMjem, kar ni po volji kupcev, ki glasbe ne morejo predvajati na poljubni napravi (beri iPodu). Tako se pojavlja vedno več zagovornikov odprave DRM-ja, npr. Yahoo, ki glasbo ponuja zgolj in samo brez digitalne zaščite. Tudi predsedujoči spletne prodajalne glasbe Wippit, pravi, da uporabniki najpogosteje kupujejo prav glasbo v mp3 obliki, brez nadležne zaščite. Dan Cryan, analitik Screen Digest-a pa trdi, da piratiziranje ni edino, ki odnaša zaslužek glasbeni industriji. Najprej bo potrebno pomesti pred lastnim pragom in se začeti prilagajati razmeram na tržišču. Po njegovem bi bilo treba bolj izkoristiti distribucijo preko mobilnih telefonov in ne vztrajati na zastarelem konceptu prodaje albumov.

Moderni potrošniki nimamo neomejenih sredstev - denar razporejamo drugače, kot smo ga nekoč (pojavljajo se novi stroški v obliki naročnin za mobilne telefone, internet...), zato bi se morali prodajalci prilagoditi, če nas želijo še naprej molzti.