Zakaj je lovljenje teroristov z množičnim nadzorom matematično nemogoče

"Zaradi boja proti teroristom je potrebno povečati nadzorovanje. Najbolje, da nadzorujemo kar vse državljane." Tako nekako gre mantra o večji varnosti. In NSA dejansko zbira podatke o telefonskih klicih, bančnih transakcijah, letalskih potnikih, itd. Kaj pa o tem pravi znanost?

Raziskovalno vprašanje: Ali množični nadzor celotne populacije lahko učinkovito odkrije teroriste?

Analizo je opravil prof. Floyd Rudmin.

Kakšna je verjetnost, da je posameznik res terorist, če ga množični nadzor identificira kot terorista? Če je verjetnost enaka 0, potem identificirani posameznik ni terorist. Če je verjetnost enaka 1, potem je vsak odkrit domnevni terorist tudi povsem zagotovo zares terorist. Če je verjetnost 0,5 (50%-50%), potem je nadzor enako učinkovit kot metanje kovanca oz. povsem naključno odločanje o tem ali je nekdo terorist ali ne.

Za izračun na podlagi Bayesovega teorema so potrebne tri ocene:
- delež teroristov v populaciji;
- verjetnost, da bo množični nadzor identificiral dejanske teroriste;
- verjetnost, da bodo nedolžni državljani napačno identificirani kot teroristi.

Po podatkih ameriškega popisa v ZDA živi 300 milijonov ljudi. Prof. Rudmin je predpostavil, da je v ZDA 1000 teroristov, kar je po njegovem mnenju precej visoka ocena. To pomeni en terorist na 300.000 ljudi. Naslednja predpostavka je, da je učinkovitost množičnega nadzora 0,4, kar pomeni, da bo množični nadzor identificiral 40% pravih teroristov. Tudi ta predpostavka je po mnenju prof. Rudmina previsoka, saj se teroristi izogibajo nadzoru in jih je zato z množičnim nadzorom težje ujeti. Tretja predpostavka pa je, da je stopnja napačne identifikacije enaka 0,0001, da bo torej 0,01% nedolžnih prebivalcev napačno spoznanih za teroriste, čeprav to niso. V številki je to 30.000 nedolžnih posameznikov in 400 pravih teroristov.

S temi predpostavkami na podlagi bayesovega izračuna ugotovimo, da je verjetnost, da so posamezniki teroristi če jih množični nadzor identificira kot teroriste le 0,0132. To pa je zelo blizu ničli in zelo daleč od 1. Na podlagi teh predpostavk in tega izračuna prof. Rudmin zaključuje, da je množični nadzor za lovljenje teroristov neustrezen.

Kaj pa ob drugačnih predpostavkah?

Predpostavimo torej, da je učinkovitost množičnega nadzora 0,7, kar pomeni, da bo množični nadzor identificiral 70% pravih teroristov. V tem primeru je verjetnost, da so posamezniki teroristi če jih množični nadzor identificira kot teroriste še vedno le 0,0228. Tudi to je zelo blizu ničli in zelo daleč od verjetnosti 1.

Pa predpostavljajmo naprej. Učinkovitost množičnega nadzora naj bo 0,9, kar pomeni, da bo množični nadzor identificiral 90% pravih teroristov, stopnja napačne identifikacije pa 0,00001, kar v konkretnem ameriškem primeru pomeni da bo samo 3000 nedolžnih napačno identificiranih za teroriste. S temi predpostavkami je verjetnost še vedno le 0,2308, kar je slabše, kot če bi metali kovanec.

Kdaj je torej množični nadzor učinkovit? Le v primeru, da je dejanski delež teroristov v populaciji dovolj visok. Namesto 1000 dejanskih teroristov v ZDA bomo torej predpostavili, da je teroristov milijon. V tem primeru je delež dejanskih teroristov 0,00333, verjetnost, da je posameznik zares terorist, če ga množični nadzor identificira kot terorista pa je 0,99. To pa je že zelo blizu gotovosti.

Sklep.

Na podlagi tega prof. Rudmin zaključuje, da je množični nadzor za lovljenje teroristov neuporaben. Uporaben je le v primeru nerealnih, paranoičnih predpostavk (milijon teroristov v ZDA). In če te paranoične predpostavke niso izpolnjene, bo dejansko veliko nedolžnih posameznikov neupravičeno identificiranih za teroriste (mimogrede, v ZDA se to očitno že dogaja, primer za to so seznami nezaželjenih letalskih potnikov (tim. "no fly" seznami), itd.).

Obstaja pa še druga možnost. Množični nadzor morda ni namenjen iskanju teroristov, pač pa iskanju posameznikov, ki niso tako redki kot so teroristi. Prof. Rudmin ugotavlja, da je anketa na Fox news 19. maja 2006 pokazala, da 30% anketirancev v ZDA želi odpoklic Busha (tim. impeachment). Če bi NSA množično nadzorovala vse Američane z namenom identifikacije vseh posameznikov, ki si želijo odpoklic Busha, in če bi bila verjetnost, da bo množični nadzor identificiral dejanske Busheve nasprotnike enaka 0,9, verjetnost, da bodo Bushevi podporniki ali neopredeljeni napačno identificirani kot njegovi nasprotniki pa 0,01, je verjetnost, da si posameznik ki ga množični nadzor identificira kot Bushevega nasprotnika zares želi Bushevega odpoklica enaka 0,98.

Iskanje teroristov med 300 milijoni Američanov je torej matematično nemogoče. Izvajanje množičnega političnega nadzora pa je matematično lahko zelo učinkovito.

Obstaja pa še tretja možnost. Tajne službe samo zapravljajo davkoplačevalski denar in opravičujejo svoj obstoj. Ali pa denar porabljajo za kaj drugega. In če jih kdo vpraša po rezultatih njihovega dela, se lahko vedno skrijejo za "nacionalnimi interesi"...