Sprememba Zakona o SOVI - bo SOVA lahko neomejeno prisluškovala?

Ta teden je vlada parlamentu v zakonodajni postopek poslala spremembo Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Kot razlog za spremembo zakona je vlada navedla sodelovanje z EU in NATO-m v boju proti terorizmu

Novela Zakona o SOVI prinaša dve temeljni spremembi. Prva sprememba je, da izključno pristojnost odrejanja posegov v komunikacijsko zasebnost (nadzorovanje in snemanje vseh oblik telekomunikacij ter dostop do prometnih podatkov) z dosedanjega predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani prenaša na predsednika Vrhovnega sodišča. Takšna rešitev sicer ni sporna, vendar pa predlog vztraja pri (dosedanji) rešitvi, po kateri je odločanje o najhujših posegih v zasebnost v pristojnosti zgolj enega predstavnika sodne oblasti v državi, kar morda ni najboljša ureditev. Problem je tudi v tem, da je sodnik pri odločanju odvisen od informacij, ki mu jih posreduje agencija. Rešitev, da bi o tovrstnih posegih odločal npr. posebni senat Vrhovnega sodišča bi bila gotovo ustreznejša.

Druga, pomembnejša sprememba pa je ta, da novela v celoti odpravlja dosedanjo 6. mesečno časovno omejitev osredotočenega in kontinuiranega tajnega nadzora komunikacij. Če bo novela zakona sprejeta, bo SOVA lahko posamezno osebo teoretično tajno nadzorovala mesece ali leta.

Goran Klemenčič, predavatelj na Fakulteti za policijsko varnostne vede je mnenja, da je sicer legitimno razpravljati, da v času novih varnostnih groženj obstoječa ureditev, ni zadostna. Vendar pa po njegovem mnenju obstaja utemeljen pomislek, da odprava vsakršnih časovnih omejitev tajnega nadzora presega ustavno dopustne okvirje. Varstvo tajnosti pisem in drugih občil je v slovenskem prostoru z ustavnega vidika namreč ena najbolj varovanih temeljnih pravic.

37. člen slovenske ustave namreč za razliko od nekaterih drugih tujih ustav izrecno določa, da mora biti poseg v komunikacijsko zasebnost posameznika časovno omejen. Po mnenju Klemenčiča tudi s stališča ustavnega načela sorazmernosti, ne more biti dopustno, da zakon omogoča neomejeno dolgo osredotočeno nadzorovanje posameznika (ne glede na sodno odredbo).

Ustavno sodišče je v zadnjih 8. letih kar štirikrat razveljavilo posamezna tovrstna pooblastila policije glede prikritih preiskovalnih ukrepov, pooblastila obveščevalno-varnostnih služb pa nikoli. Razlog za to lahko iščemo tudi v tem, da za razliko od prikritih ukrepov, ki jih izvaja policija in ki v večini primerov dobijo epilog na sodišču in pridejo pod drobnogled obrambe in nadzorovanih oseb, tovrstni ukrepi obveščevalno-varnostnih služb ostanejo skriti.

SOVA ima po zakonu sicer dolžnost nadzorovano osebo po zaključku nadzora o tem obvestiti, vendar so izjeme od tega pravila precej široke, tako da je vprašanje kako je s tem v praksi. Tako je povsem možno, da večina oseb za nazdor sploh niso izvedela, posledično pa tudi ni bilo pritožb.

Z širjenjem pooblastil civilni obveščevalno-varnostni agenciji, se širijo tudi pooblastila obveščevane službe ministrstva za obrambo, ki je pri izvajanju svojih nalog vezana na pooblastila iz zakona o SOVI. Vlada parlamentu predlaga, da novelo zakona sprejme po hitrem postopku. In to kljub temu, da novela ureja področje, ki ključno posega v izrecno zavarovano ustavno pravico do koumikacijske zasebnosti in pomembno širi pooblastila države do prikritega nadzora posameznikov.