Kolektivna nepismenost urada za intelektualno lastnino

V raziskavi Mediane, katere naročnik je urad za intelektualno lasnino, le-ta ugotavlja "kolikšen je delež uporabe praznih digitalnih nosilcev zvoka in slike in digitalnih naprav za namen reproduciranja in shranjevanja podatkov, ki niso avtorsko varovani (ki jih posameznik stvari sam), med fizičnimi osebami v Sloveniji."

Urad ima očitno resne težave, saj tamkajšnji pravni strokovnjaki sploh še niso prebrali zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki v 14. členu nedvoumno določa, da "Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela."

Urad implicira, da ni dovolj, da tistim, ki ustvarjajo zgolj za dobiček z vsakim praznim medijem za shranjevanje podatkov plačujemo dodaten in neupravičen davek, nujno je tudi, da ne uživamo nobene zaščite, če je nismo zaslužili z direktnim prispevkom k blagostanju urada in njegovih vrlih uradnikov in kakšni od sorodnih organizacij, ki se trudi avtorje kljub tehnološkemu razvoju obdržati v podrejenem položaju v razmerju do distributerjev, posrednikov in seveda njih samih.

Poleg svoje naravnanosti v svetlo pravniško prihodnost intelektualnega fevdalizma, v kateri bo vsako ustvarjanje v kali zatrto s številnimi varovali sodobne postinformacijske družbe, so organi naše države tudi sicer vedno bolj naklonjeni totalitaristični ideji miselne represije, saj je trend v razvitem svetu, ki mu moramo slediti, že več kot očiten.