Glasbeni okus - stvar posameznika ali čredni nagon?

Špansko podjetje Polyphonic HIM si služi kruh na nadvse inovativen način - z analiziranjem in napovedovanjem hitov v pop glasbi. Kaj je tu nenavadnega porečete? Glasbe ne poslušajo, temveč jo matematično analizirajo. Čemerne kritike s podočnjaki do popka tako zamenjajo programerji in matematiki z enakimi lastnostmi, s kavo popackan rokopis pa ničle in enice.

Še bolj kot čisti tehnični napredek so pomembna in zanimiva vprašanja, ki jih tako formaliziran in abstrakten pogled na naš okus odpira. Všečnost je do sedaj vedno predstavljala vrhunec subjektivnosti, a če se jo za poljubni osebi da opisati z isto funkcijo, temu očitno ni tako. Zakaj se je sploh izoblikovala naša želja po esteticizmu (sicer me srce boli, da o esteticizmu pišem v istem sestavku kot o pop glasbi, a naj bo [>:D])? Stranski produkt zavesti? Če že, potem mora imeti vsaj pri vseh isti povod, čemu drugače ta, sedaj dokazana, podobnost okusov? In nenazadnje, se lahko v prihodnosti nadejamo povsem, tokrat dobesedno (da, še bolj kot to počne Kanal-A s PopStars, če si to lahko zamislite, sam si le stežka), tovarniškega proizvajanja glasbe namenjene širokim ljudskim množicam?

Naj še kdo reče, da ljudje nismo ovce.