Overburning

Overburning je metoda, s katero lahko na običajne CD-je spravimo več podatkov, kot je predpisano. Skrivnost tiči v tako imenovanem lead-outu na koncu CD-ja, ki služi za iztek, a je še vedno primeren za shranjevanje podatkov. No, čeprav overburning obeta veliko, pa je še vedno velika verjetnost, da se bo med podatke zapisane na lead-outu prikradla kakšna napaka, tak CD pa bomo lahko uporabili samo še za rezanje pice :). Drug problem overburninga tiči v tem, da nikoli ne vemo, koliko podatkov lahko spravimo na poljuben CD-R. Če pretiravamo, lahko v najboljšem primeru uničimo CD-R, v najslabšem, pa celo pekač. Tako lahko v največ primerih samo ugibamo, koliko podatkov lahko spravimo na določen CD-R. No vsaj pri meni je bilo tako, vendar mi je počasi prekipelo, ko sem s to metodo uničil nekaj ploščkov, ter se odločil, da na internetu poiščem stran, kjer imajo shranjene podatke o tem, koliko podatkov lahko z overburningom natlačimo na določen CD. Naletel sem na stran CD Media World, kjer imajo kar obširno zbirko podatkov o tem. Zbirka sicer še vedno ni popolna, saj manjka kar nekaj podatkov za bolj znane proizvajalce CD-jev, kot so BASF, TDK, Maxell, ... vendar pa je še vedno dovolj dobra, da vsaj približno veste, kje morate nehati s snemanjem. Če pa vas ne mikajo dolgi seznami in bi radi izvedeli samo imena devetih najboljših CD-R plošč za "prepekanje" (overburning), pa si oglejte to stran. Poleg imen najboljših CD-jev pa si lahko na isti strani ogledate tudi seznam programov, ki ta postopek omogočajo (poleg legendarnega Nerota, jih obstaja še kar nekaj).
Pa še nekaj: CD-ji, na katere lahko stlačimo več podatkov, so običajno dražji, vendar pa se najdejo tudi izjeme, kot so npr. Pioneerjevi primerki, ki za malo denarja ponujajo zelo veliko.
Tako, želim vam čimbolj uspešno pečenje in čim manj neuporabnih ploščkov ;).
P.S. če hočete overburnati, se najprej prepričajte, da vaša "pečica" le-tega podpira. Seznam podprtih "pekačev" najdete na Aheadovi strani.