Linux datotečni sistemi

Večina Linux distribucij zaenkrat uporablja že precej 'obrabljen' datotečni sistem ext2 (extended filesystem 2).
Stvar je sicer hitra in učinkovita, ima pa nekaj pomankljivosti v katerih jo konkurenti kot so NTFS, XFS in JFS precej prekašajo. Ena glavnih mankajočih lastnosti je predvsem tako imenovan 'journaling', kar pomeni, da se na disk najprej napišejo načrtovane spremembe šele nato pa se izvršijo. S to tehnologijo je povišana zanesljivost, saj se vam datotečni sistem pod nobenim pogojem ne more nikoli zares sesuti (v teoriji :). Hkrati pa tudi 'pobirnje' traja občutno manj časa, saj sistem nima problemov z ugotavljanjem kaj je šlo prejšnjič narobe (fsck, scandisk, chkdsk in podobni odpadejo).
Seveda je Linux na udaru in v razvoju je mnogo rešitev. Poleg večje zanesljivosti navadno prinašajo tudi povečano hitrost in druge cukerčke. Prvi tak je ReiserFS, ki je že prisoten v zadnjih uradnih Linux jedrih 2.4 (že dolgo pa ga podpira distribucija SuSe). IBM je na Linux prenesel svoj sistem JFS, Sillicon Graphics pa XFS. Redhat se je odločil za naslednika zdajšnjega sistema ext3, saj omogoča prehod iz ext2 in nazaj brez formatiranja. Kot, da to vse ne bi bilo dovolj je že napovedan tudi naslednik reiserfs-ja - Reiser4, ki bo prišel ven septembra 2002.
Izbire res ne manjka, po lastnih izkušnjah pa lahko povem, da resierfs deluje res odločno. Ker se Redhat boji svetih vojn na tem področju, so napisali obrazložitev zakaj so se odločili za ext3. Človek se sploh ne znajde, ampak v bistvu so vsi ti sistemi velik korak naprej za Linux.