Slo-Tech - DELO je 21. maja 2004 na strani 19 objavilo intervju z dr. Bogdanom Pretnarjem iz Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ki je bil v preteklosti tudi vodja slovenskega Urada za intelektualno lastnino. Intervju je zanimiv, ker po mojem mnenju kaže na način razmišljanja patentnih uradnikov in velikega dela politike. Seveda je treba včasih brati tudi med vrsticami.
Naslov intervjuja je "Patentno varstvo ni samo za velike" in je zapisan v navednicah, iz česar gre sklepati, da gre za Pretnarjevo izjavo. A v nadaljevanju glede varstva izuma s patentom Pretnar pravi, da je patentiranje "zahteven, zapleten in zelo drag postopek". Kako si torej lahko tak zahteven, zapleten in drag postopek privoščijo majhna podjetja? Po naših informacijah stane patentni postopek 30.000 evrov (7.139.400,00 SIT), k čemer je potrebno še prišteti ceno za odvetnike, ki skrbijo, da naši patenti niso kršeni.
V nadaljevanju pravi, da bo ta direktiva pozitivna za tiste, ki so razvojno usmerjeni. Hkrati pa pravi da bo treba spremljati katere pravice in patente imajo konkurenti. Mar to ne pomeni, da bo direktiva v praksi omejevala prihod novih konkurentov na tržišče? Nekdo nov, ki bi na tržišču rad uspel, bo moral naprej pregledati katere patente ima konkurenca in si potem poiskati ustrezno nišo, če bo sploh še ostala kakšna. Ali pa patent odkupiti oziroma zanj plačevati licenčnino. Si bodo to lahko privoščili veliki ali mali?
V nadaljevanju pravi, da "
manjšim razvijalcem vedno ostane možnost, da sami razvijejo svojo programsko opremo"? Je to res? Bodo manjši razvijalci res lahko sami razvili programsko opremo, ki bo počela isto, kar počne oprema od konkurence? Primera MP3 in GIF kažeta, da ni tako (mimogrede, dr. Pretnar je v intervjuju najprej izjavil, da patentov na formate datotek ni, ko pa mu je novinar odvrnil, da si je osebno ogledal patentno listino za GIF datoteko, je rekel, da so "
očitno rešili takšen ali drugačen tehnični problem"). V ZDA namreč ne smete napisati komercialnega programa, ki bi shranil zvok v MP3 ali sliko pretvoril v format GIF, če ne plačate ustrezne licenčnine. Nova direktiva EU bo takšno prakso prinesla tudi k nam. Zna se zgoditi, da čez nekaj let ne bomo več mogli uporabljati urejevalnikov besedil (npr. OpenOffice.org), ki bi shranjevali v DOC format, ker bo Microsoft pač rešil takšen ali drugačen tehnični problema zapisovanja v DOC format. Novi konkurenti bodo sicer lahko prišli na tržišče, vendar njihovi izdelki ne bodo smeli biti združljivi z izdelki monopolistov. Tržna logika nam pove, da novi konkurenti v praksi nimajo resnih možnosti za uspeh.
Način evropskega razmišljanja, ki kaže na to, da bo Evropa žal še dolgo le capljala na ZDA pa kaže tale odgovor na vprašanje o oviranju konkurenčnosti zaradi patentiranja:
"
Moje osebno stališče je, da je ta direktiva dokaj uravnotežena. Vendar nastane ekonomski problem, ker v ZDA tovrstna zaščita obstaja in zato se razvoj seli tja. Evropa bo tako od Američanov kupovala izdelke, namesto da bi jih sama razvijala. Isto se je zgodilo na področju biotehnologije, saj je Evropa mnogo bolj restriktivna pri genskih patentih in prepoveduje genske raziskave. Nekaj najuspešnejših zdravil so tako razvili Evropejci v Ameriki, ker jih tu niso smeli, zdaj pa jih Evropa kupuje nazaj. To je problem globalizacije in zato je treba plavati s tokom."
Najprej je treba vedeti, da se npr. genetske raziskave selijo v tiste države, ki jih dovolijo od tam, kjer jih ne dovolijo. To je povsem logično. V Evropi glede tega sicer ni enotnih rešitev, nekatere države so bolj restriktive od drugih, vendar prepoved genetskih raziskav nima nikakršne zveze s patentiranjem, pač pa gre za etične dileme. Genetske raziskave so prepovedali zaradi etičnih dilem in ker so v nekaterih državah prepovedane, se raziskovalci selijo tja, kjer niso. Logično.
Patentiranje je povsem druga zgodba - gre za to, da korporacije vlagajo patente na tistih trgih, kjer jih lahko. Na teh trgih potem lahko pričakujejo ekskluzivno zaščito (monopol), na trgih, kjer patentov nimajo vloženih pa te zaščite ni (tam je torej manj možnosti za monopol). Z drugimi besedami - na trgih, kjer ni patentne zaščite, lahko isto stvar začne tržiti nekdo drug. Iz tega sledi, da patenti omejujejo konkurenco. Tam kjer patentov ni, pa možnosti za nastanek konkurence so. Seveda je prav, da se izumitelju za določeno oobdobje prizna ekskluzivno pravico za trženje njegovega izuma, vendar se je potrebno vprašati kako dolgo obdobje je v primeru IT-ja smiselno (nekatere tehnologije ne zastarijo v desetletjih, pač pa v letih ali celo mesecih) in v kakšnem obsegu. Ali naj se dovoli patentiranje vsega, ali naj se patentibilnost omeji. Patentnim uradom in državam je seveda v neposrednem interesu, da je patentibilnost čimvečja, saj si s tem zagotavljajo dohodek od patentnih prijav. Glede na to, da se EU nenehno primerja z ZDA (npr. akcijski načrt za vlaganje v raziskave in razvoj), potem se lahko vprašamo ali je treba plavati s tokom, pod vodstvom ZDA, ali pa bi nemara EU sama postavila pravila igre, ki bi se ji morale prilagoditi ZDA. EU to možnost vsekakor ima, a kot kaže si jo želi zapraviti.
Pretnar je sicer mnenja, da se bo morala evropska zakonodaja približati ameriški, ker ji nič drugega ne preostane, a s to trditvijo se da precej polemizirati. Konec koncev je Evropa veliko in pomembno tržišče, ki ga ZDA ne morejo spregledati. Tudi po mnenju evropskih poslancev patentibilnost daje prednost ameriškim podjetjem in duši evropsko konkurenco. S takšnim prilagajanjem ameriškim pravilom igre torej Evropa ravna bolj v korist ZDA kot v lastno korist. Zakaj tega potem politiki jasno ne povedo?
Za kaj pravzaprav gre pri celotni direktivi pa lahko razberemo iz tehle Pretnarjevih odgovorov: "
IBM je znan po tem, da ogromno patentira. Slišal sem, da ima sicer odprto politiko in da svoje patente licencira, ne drži jih izključno zase. Njihov dohodek iz intelektualnih pravic je dve milijardi dolarjev letno." ter "
Odprokodni programi ne morejo biti patentirani. Patentirati je mogoče le izume, ki so novi in niso še dostopni javnosti. Če je nekaj odprto in javno, za to absolutno ni mogoče dobiti patenta.". Z drugimi besedami: odprtokodnih rešitev ne bo mogoče patentirati, torej bodo velika programerska podjetja svoje izdelke napravila združljiva z odprtokodnimi izdelki. Kaj pa obratno? Obratno bo to mogoče samo, če boste plačali licenčnino. Z licenčnino bodo torej podjetja dobro služila, hkrati pa si bodo še naprej zagotavljala monopol.
Moje osebno mnenje je, da je predlog te evropske direktive le še en prispevek k monopolizaciji na trgu programske opreme. To gre v korist velikih korporacij, države in politiki pa jim pri tem pridno asistirajo. So politiki in vlade odgovorne javnosti in volilcem ali korporacijam in njihovim upravnim odborom? Bomo v prihodnosti živeli v Evropi svobodnih državljanov ali v Evropi korporacij in licenčnin?
Evropa svobodnih drzavljanov ali Evropa korporacij
